1. Ko smo se tako rešili na suho, smo zvedeli, da se otok imenuje Malta.
2. Domačini so nas sprejeli neverjetno ljubeznivo. Ker se je napravljalo k dežju in nas je zeblo, so zakurili kres in nas vse zbrali ob njem.
3. Pavel je nabral kup dračja in ga vrgel na ogenj; tedaj pa je zaradi vročine iz dračja švignila kača in se mu privila na roko.
4. Ko so domačini videli, kako mu žival visi od roke, so govorili med sabo: »Ta človek je gotovo morilec: rešil se je iz morja, zdaj pa mu Pravičnost ne pusti, da bi živel.«
5. Pavel pa je kačo stresel v ogenj, ne da bi se mu bilo kaj zgodilo.
6. Pričakovali so, da bo otekel ali da se bo hipoma zgrudil mrtev. Dolgo so čakali; nazadnje pa so videli, da se mu ni zgodilo nič hudega. Tedaj so spremenili svoje mnenje in govorili: »To je bog!«
7. V okolici tega kraja so bila zemljišča; njihov lastnik je bil prvak otoka, z imenom Públij. Ta nas je prijazno sprejel in nas gostil tri dni.
8. Públijev oče je prav tedaj ležal bolan, dajala sta ga mrzlica in griža. Pavel je prišel k njemu in molil, položil nanj roke in ga ozdravil.
9. Po tem dogodku so prihajali tudi drugi bolniki z otoka in bili so ozdravljeni.
10. Zato so nas obsipali z velikimi častmi in ob odhodu so nas oskrbeli z vsem, da ne bi trpeli pomanjkanja.
11. Po treh mesecih smo se odpeljali z ladjo, ki je prezimila na otoku; bila je iz Aleksandríje in je imela znamenja Dioskúrov.
12. Pripluli smo v Sirakúze, kjer smo ostali tri dni.
13. Od tam smo vzdolž obale jadrali v Région. Naslednji dan je začel pihati jug, tako da smo bili v dveh dneh že v Putéolih.
14. Tam smo našli brate; ti so nas povabili, naj ostanemo pri njih teden dni.In tako smo prišli v Rim.
15. Tamkajšnji bratje so slišali o nas, zato so nam prišli naproti do Apijevega Trga in do Treh Tavern. Ko jih je Pavel zagledal, se je zahvalil Bogu in zrasel mu je pogum.
16. Ko smo prišli v Rim, so Pavlu dovolili, da lahko stanuje zasebno z vojakom, ki ga je stražil.
17. Tri dni po tem je sklical judovske prvake. Ko so se zbrali, jim je rekel: »Jaz, bratje, nisem storil ničesar zoper svoj narod ali zoper šege naših očetov. In vendar so me v Jeruzalemu prijeli in me kot jetnika izročili Rimljanom.
18. Ti so me zaslišali in me hoteli izpustiti, ker na meni niso našli krivde, da bi moral umreti.
19. Toda Judje so ugovarjali. Zato sem bil prisiljen sklicevati se na cesarja, vendar ne, ker bi hotel tožiti svoj narod.
20. Iz tega vzroka sem vas prosil, da bi vas smel videti in z vami govoriti: zaradi Izraelovega upanja me namreč oklepajo te verige.«
21. Oni pa so mu odgovorili: »Mi nismo iz Judeje dobili nobenega pisma o tebi. Tudi nobeden izmed bratov ni prišel, da bi nam sporočil ali povedal kaj slabega o tebi.
22. Vseeno pa bi radi slišali, kaj ti misliš, zakaj o tem nauku nam je znano samó, da mu povsod ugovarjajo.«
23. Dogovorili so se za dan, ko jih je še več prišlo k njemu v stanovanje. Od jutra do večera jim je razlagal, jim pričeval o božjem kraljestvu in jih skušal pridobiti za Jezusa z besedami iz Mojzesove postave in prerokov.
24. In eni so se dali prepričati, drugi pa niso verovali.
25. Razšli so se, ne da bi bili enih misli, ob tem pa jim je Pavel rekel samó še tole: »Kako resnično je, kar je Sveti Duh po preroku Izaiju govoril vašim očetom
26. z besedami: ‘Pojdi k temu ljudstvu in mu reci: Poslušali boste, poslušali – a ne boste razumeli, gledali boste, gledali – a ne boste spoznali.
27. Zakaj srce tega ljudstva je okamenelo, zamašili so si ušesa, zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi s srcem razumeli in se spreobrnili in bi jih jaz ozdravil.’
28. Zato védite, da je bilo to božje odrešenje poslano poganom: ti ga bodo tudi poslušali.«
29. [In ko jim je to govoril, so Judje odšli in med sabo živahno razpravljali.]
30. Celi dve leti je Pavel ostal v stanovanju, ki si ga je bil najel, in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu.
31. Oznanjal je božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir.