1. Čez pet dni je prišel tja véliki duhovnik Hananíja z nekaj starešinami in z nekim pravnikom Tertúlom.
2. Poklicali so Pavla in Tertúl je začel obtožbo s temile besedami: »Velespoštovani Feliks! Po tvoji zaslugi že dolgo uživamo mir in po tvoji prizadevnosti se je marsikaj izboljšalo za naše ljudstvo.
3. To ti vedno in povsod priznavamo z iskreno hvaležnostjo.
4. Vendar te ne bi rad preveč nadlegoval, zato te prosim, prisluhni nam s svojo blago naklonjenostjo!
5. Odkrili smo, da je ta človek kuga, da neti nemire med vsemi Judi po svetu in da je kolovodja ločíne nazaréjcev.
6. Poskusil je celo tempelj oskruniti, pa smo ga prijeli. [Hoteli smo mu soditi po naši postavi.
7. Pa je posegel vmes poveljnik Lizija in ga iztrgal iz naših rok
8. ter ukazal, naj tožniki zoper njega nastopijo pred tabo.] Če ga boš zaslišal, boš lahko sam ugotovil vse, česar ga obtožujemo.«
9. Judje so mu pritrjevali in govorili, da je to čista resnica.
10. Ko mu je namestnik namignil, je Pavel odgovoril z besedami: »Vem, da že vrsto let deliš pravico našemu ljudstvu, zato se poln zaupanja zagovarjam pred tabo.
11. Lahko se prepričaš, da ni minilo več kot dvanajst dni, odkar sem prišel molit v Jeruzalem.
12. Niso me zalotili, da bi se bil s kom prepiral v templju. Tudi nisem povzročal nemirov med ljudstvom – ne v shodnicah ne drugod po mestu.
13. Svojih sedanjih obtožb zoper mene ne morejo podpreti z nobenim dokazom.
14. Priznam pa ti tudi to, da po tem nauku, ki ga označujejo kot ‘ločíno’, služim Bogu naših očetov. Verujem v vse, kar je zapisano v postavi in prerokih,
15. in zaupam v Boga, da bodo vstali pravični in krivični, kakor pričakujejo tudi ti tukaj.
16. Zato si tudi sam prizadevam, da bi imel vseskozi čisto vest pred Bogom in pred ljudmi.
17. Po več letih sem se vrnil med svoje rojake, da bi prinesel miloščino in opravil daritve.
18. Ko sem se s tem namenom očistil v templju, so me našli
19. nekateri Judje iz province Azije, vendar ne med množico ali v hrupu; ti bi se morali zglasiti pri tebi in me tožiti, če imajo kaj zoper mene.
20. Ali pa naj tile tukaj sami povedo, kakšen prekršek so našli, ko sem stal pred zborom starešin!
21. Morda tisti stavek, ki sem ga vzkliknil, ko sem stal sredi med njimi: ‘Zaradi vstajenja mrtvih mi danes sodite!’«
22. Feliks je precéj natančno poznal nauk, zato je obravnavo preložil z besedami: »O vaši zadevi bom razsodil, ko pride poveljnik Lízija.«
23. Stotniku je ukazal, naj Pavla drži pod stražo, vendar z olajšavami, in naj nobenemu izmed njegovih ne brani, da bi mu stregel.
24. Čez nekaj dni je prišel Feliks s svojo ženo Druzílo, ki je bila Judinja. Dal je poklicati Pavla in ga poslušal, ko je govoril o veri v Jezusa Kristusa.
25. Ko pa je beseda nanesla na pravičnost, vzdržnost in prihodnjo sodbo, se je Feliks prestrašil, zato je rekel: »Za zdaj lahko greš! Ko najdem čas, te bom spet poklical.«
26. Ob tem pa je tudi upal, da bo od Pavla prejel denar. Zato ga je dal še večkrat poklicati in se z njim pogovarjal.
27. Ko sta se dopolnili dve leti, je Feliksa zamenjal Pórkij Fest. Feliks se je hotel Judom prikupiti, zato je Pavla pustil v ječi.