1. Pavel, služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola, odbran za oznanjevanje božjega evangelija,
2. ki ga je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih knjigah,
3. torej za evangelij o njegovem Sinu, ki se je po telesu rodil iz Davidovega rodu, po duhu svetosti pa je
4. po obujenju od mrtvih postavljen za mogočnega Božjega Sina. To je Jezus Kristus, naš Gospod,
5. po katerem smo prejeli milost apostolskega poklica, da bi v slavo njegovega imena privedli vse narode k poslušnosti vere.
6. Med njimi ste tudi vi, ki vas je poklical Jezus Kristus.
7. Vsem, ki ste v Rimu božji ljubljenci in poklicani k svetosti, milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.
8. Najprej se po Jezusu Kristusu zahvaljujem svojemu Bogu za vas vse, ker gre glas o vaši veri po vsem svetu.
9. Bog, kateremu služim z vsem srcem, s tem da oznanjam evangelij njegovega Sinú, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam
10. v vseh svojih molitvah. Prosim Boga, da bi se mi nekako posrečilo priti kdaj do vas, če je to njegova volja.
11. Hrepenim namreč po tem, da bi vas videl in vam posredoval kakšno duhovno milost, ki naj vas utrdi,
12. še več, da bi se sam okrepil med vami, ko bom z vami sodoživljal vero, ki je skupna vam in meni.
13. Védite, bratje, da sem se že večkrat namenil priti k vam, da bi tudi med vami dosegel kaj sadu kakor med drugimi narodi, a mi je bilo do danes to onemogočeno.
14. Dolžnik sem, tako Grkom kakor barbarom, tako izobraženim kakor preprostim,
15. zato sem pripravljen, kar zadeva mene, ponesti veselo oznanilo tudi vam, ki živite v Rimu.
16. Ne sramujem se evangelija, saj je vendar božja moč, dana v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku.
17. V njem se namreč razodeva božja pravičnost, ki vodi iz vere v vero, kakor je zapisano: »Pravični bo živel iz vere.«
18. Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico.
19. Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel.
20. Zakaj od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi.
21. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo.
22. Domišljali so si, da so modri, pa so se poneumili in
23. veličastvo neminljivega Boga so zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev.
24. Zato jih je Bog prepustil nečistosti, kamor jim je težilo srce, tako da so sami oskrunjali svoja telesa.
25. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je blagoslovljen na veke, amen.
26. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim,
27. podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali plačilo, ustrezno svoji zablodi.
28. In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovi blodni pameti, tako da počenjajo, kar se ne spodobi.
29. Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so,
30. obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem,
31. brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja.
32. Čeprav poznajo božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo.