1. V antiohíjski Cerkvi so bili preroki in učitelji: Bárnaba, Símeon z vzdevkom Niger, Lúkij iz Ciréne, Manaén, ki je bil v mladosti vrstnik četrtnega oblastnika Heróda, in Savel.
2. Ko so opravljali službo Gospodu in se postili, jim je Sveti Duh rekel: »Odberite mi Bárnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical!«
3. Nato so med postom in molitvijo položili roke nanju in ju odposlali.
4. Tako sta bila odposlana po Svetem Duhu in prispela v Selevkíjo, od tam pa sta odplula na Ciper.
5. Tam sta v Salamíni po judovskih shodnicah oznanjala božjo besedo; in za pomočnika sta imela Janeza.
6. Obhodila sta ves otok do Páfa. Tam sta naletela na judovskega vražarja in krivega preroka z imenom Barjézus;
7. ta je spremljal prokonzula Sergija Pavla, ki je bil bister mož. Poklical je Bárnaba in Savla k sebi, ker je želel slišati božjo besedo.
8. Toda Elíma, ‘vražar’, to namreč v prevodu pomeni njegovo ime, jima je nasprotoval in skušal prokonzula odvrniti od vere.
9. Savel, ki mu je bilo ime tudi Pavel, pa ga je ostro pogledal in mu poln Svetega Duha rekel:
10. »O ti, ki si poln vseh zvijač in vse hudobije, ti sin hudičev, sovražnik vse pravičnosti! Ali ne boš nehal kriviti Gospodovih ravnih potov?
11. Glej, udarila te bo Gospodova roka, oslepel boš in nekaj časa ne boš videl sonca!«In v hipu sta ga zagrnila mrak in tema, tipal je naokrog in iskal, da bi ga kdo peljal za roko.
12. Ko je prokonzul videl, kaj se je zgodilo, je veroval; tako ga je prevzel Gospodov nauk.
13. Pavel je s spremljevalcema odplul iz Páfa in prispel v Perge v Pamfíliji. Tu se je Janez ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem.
14. Onadva pa sta iz Perg potovala naprej in prišla v pizídijsko Antiohíjo. Na sobotni dan sta šla v shodnico in sedla.
15. Ko so prebrali postavo in preroke, so se načelniki shodnice obrnili k njima in rekli: »Brata, če imata kako spodbudno besedo za ljudstvo, povejta!«
16. Tedaj je Pavel vstal, dal znamenje z roko in rekel: »Možje Izraelci in vi, ki se Boga bojite, poslušajte!
17. Bog našega izraelskega ljudstva je izvolil naše očete in namnožil ljudstvo v egiptovskem izgnanstvu ter ga z dvignjeno roko popeljal iz tuje dežele.
18. Kakih štirideset let jih je hranil v puščavi.
19. Pokončal je sedem narodov v kanaánski deželi in jim razdelil njihovo zemljo v dediščino.
20. To je trajalo približno štiristo petdeset let. Nato jim je dal sodnike do preroka Sámuela.
21. Tedaj so si zaželeli kralja in Bog jim je dal Savla, Kíševega sina, moža iz Bénjaminovega rodu, za štirideset let.
22. Ko ga je zavrgel, jim je za kralja obudil Davida. O njem je sam potrdil: ‘Našel sem Davida, Jésejevega sina, moža po svojem srcu, ki bo izpolnil vse, kar želim.’
23. Iz njegovega rodu je Bog, kakor je bil obljubil, poslal Izraelu odrešenika Jezusa,
24. ki ga je pred njegovim prihodom Janez s krstom pokore napovedoval vsemu izraelskemu ljudstvu.
25. Ko pa je Janez končaval svoj tek, je govoril: ‘Mar mislite, da sem jaz? Jaz nisem. Toda glejte, za mano pride on, in jaz nisem vreden, da bi odvezal sandale z njegovih nog.’
26. Bratje, sinovi Abrahamovega rodu, in vi, ki se Boga bojite! Nam je bila poslana ta beseda odrešenja.
27. Prebivalci Jeruzalema in njihovi voditelji ga niso spoznali. S svojo sodbo so izpolnili besede prerokov, ki jih berejo vsako soboto.
28. Čeprav niso našli nobene krivde, da bi zaslužil smrt, so od Pilata zahtevali, naj ga dá usmrtiti.
29. In ko so izpolnili vse, kar je bilo zapisano o njem, so ga sneli s križa in položili v grob.
30. Toda Bog ga je obudil od mrtvih.
31. Več dni se je prikazoval tistim, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem; ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom.
32. In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom.
33. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa, kakor je zapisano v drugem psalmu: ‘Ti si moj sin, danes sem te rodil.’
34. Rekel je, da ga je obudil od mrtvih, ker noče, da bi se vrnil v trohnobo. In prav tako je rekel: ‘Zvesto vam bom izpolnil obljube, dane Davidu.’
35. Zato tudi drugje pravi: ‘Svojemu svetemu ne boš dal gledati trohnobe.’
36. David je s svojim rodom služil Bogu pri tem načrtu; umrl je in bil pokopan k očetom in spoznal je trohnobo.
37. Ta pa, ki ga je Bog obudil, ni videl trohnobe.
38. Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov.
39. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi.
40. Glejte torej, da ne pride na vas, kar je napovedano po prerokih:
41. ‘Ozrite se, zaničevalci, čudíte se in izginite! Zakaj opravil bom delo v vaših dneh – če bi vam kdo o tem delu pripovedoval, ne bi verjeli.’«
42. Ob odhodu so ju prosili, naj jim prihodnjo soboto spregovorita o pomenu teh besed.
43. Ko se je zbor razšel, je veliko Judov in pobožnih spreobrnjencev spremljalo Pavla in Bárnaba. Onadva pa sta se z njimi pogovarjala in jih spodbujala, naj vztrajajo v božji milosti.
44. Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo.
45. Ob pogledu na množice je Jude obšla nevoščljivost; ugovarjali so Pavlovim besedam in ga sramotili.
46. Tedaj sta Pavel in Bárnaba pogumno spregovorila: »Vam bi se morala najprej oznaniti božja beseda. Ker pa jo zavračate in sami sebe nimate za vredne večnega življenja, glejte, se obračava k poganom.
47. Tako nam je namreč naročil Gospod: ‘Postavil sem te za luč narodom, da prineseš odrešenje do skrajnih mej sveta.’«
48. Ob teh besedah so se pogani razveselili in poveličevali Gospodovo besedo; in tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero.
49. In Gospodova beseda se je širila po vsej deželi.
50. Medtem so Judje nahujskali pobožne in ugledne žene in mestne prvake; zanetili so preganjanje zoper Pavla in Bárnaba ter ju izgnali iz svoje dežele.
51. Onadva sta proti njim otresla prah s svojih nog in odpotovala v Ikónij,
52. njuni učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.