1. Savel je bil med tistimi, ki so odobravali ta uboj.Tisti dan je nastalo veliko preganjanje Cerkve v Jeruzalemu. Vsi razen apostolov so se razkropili po krajih Judeje in Samaríje.
2. Pobožni možje so pokopali Štefana in glasnó žalovali za njim.
3. Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo.
4. Tisti, ki so se razkropili, so vsepovsod oznanjali besedo.
5. Filip je prišel v mesto Samaríjo in tam oznanjal Kristusa.
6. Množice so enodušno prisluhnile Filipovim besedam. Poslušale so ga in gledale znamenja, ki jih je delal:
7. veliko obsedencev so z glasnim krikom zapustili nečisti duhovi, veliko hromih in šepavih je bilo ozdravljenih.
8. V mestu je zavladalo veliko veselje.
9. V mestu je živel mož po imenu Simon, čarodej, ki je vzbujal začudenje med prebivalstvom Samaríje; govoril je, da je nekaj posebnega.
10. Vsevprek ga je občudovalo, mlado in staro. Govorili so: »On je božja moč, ki se imenuje Velika moč.«
11. Bili so njegovi privrženci, ker jih je že dolgo mešal s svojimi čarodejstvi.
12. Ko pa so možje in žene začeli verjeti Filipu, ki jim je oznanjal besedo o božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa, so se dajali krstiti.
13. Tudi sam Simon je sprejel vero; dal se je krstiti in se oklenil Filipa. Gledal je znamenja in strmel nad velikimi čudeži, ki so se dogajali.
14. Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samaríja sprejela božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza.
15. Ko sta prispela tja, sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha.
16. Zakaj Duh še ni bil prišel na nobenega izmed njih, bili so samó krščeni v imenu Gospoda Jezusa.
17. Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha.
18. Ko je Simon videl, da apostola s polaganjem rok delita Svetega Duha, jima je prinesel denar
19. in rekel: »Dajta tudi meni moč, da bo vsak, na kogar bom položil roke, prejel Svetega Duha!«
20. Peter pa mu je rekel: »Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si božji dar lahko kupiš z denarjem!
21. Ti nimaš deleža pri tem in ne pravice do tega, zakaj tvoje srce ni iskreno pred Bogom.
22. Spreobrni se od svoje grdobije in prôsi Gospoda, morda ti odpusti namero tvojega srca!
23. Vidim, da si poln grenkega žolča in ves v sponah krivičnosti.«
24. Simon je odgovoril z besedami: »Molíta zame h Gospodu, da me ne bi zadelo kaj takega, kar sta rekla!«
25. Potem ko sta izpričala in oznanila Gospodovo besedo, sta se napotila proti Jeruzalemu in ponesla veselo oznanilo v številne samaríjske vasi.
26. Gospodov angel je govoril Filipu z besedami: »Vstani in odpotuj proti jugu, k cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo!« Ta cesta je zapuščena.
27. Filip je vstal in odpotoval. In glej, etiopski evnuh, dvorjan etiopske kraljice kandáke, ki je upravljal vso njeno zakladnico, se je vračal iz Jeruzalema, kamor je šel molit.
28. Sedèl je na vozu in glasno bral preroka Izaija.
29. Duh je rekel Filipu: »Pohíti in pridruži se temu vozu!«
30. Filip je pritekel in ga je slišal, da bere preroka Izaija. Vprašal ga je: »Ali razumeš, kaj bereš?«
31. Ta je odgovoril: »Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?« Povabil je Filipa, naj stopi na voz in prisede.
32. Odlomek iz svetega spisa, ki ga je bral, se je glasil takole: »Kakor jagnje so ga gnali v zakol, in kakor ovca ne dá glasu, kadar jo strižejo, tako tudi on ni odprl svojih ust.
33. Ker se je ponižal, je bila sodba nad njim razveljavljena. Kdo bi mogel prešteti njegovo potomstvo? Zakaj njegovo življenje je vzeto z zemlje …«
34. Evnuh je ogovoril Filipa in rekel: »Prosim te, o kom govori tu prerok? O sebi ali o kom drugem?«
35. Filip je spregovoril, izhajal je iz tega mesta v spisu, nato pa je navezal na veselo oznanilo o Jezusu.
36. Ko sta potovala naprej, sta prišla do neke vode in evnuh je rekel: »Glej, voda! Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?«
37. [Filip je rekel: »Če veruješ iz vsega srca, je to mogoče.« In odgovoril je: »Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin.«]
38. Vêlel je ustaviti voz, oba, Filip in evnuh, sta stopila v vodo in Filip ga je krstil.
39. Ko pa sta stopila iz vode, je Gospodov Duh vzel Filipa. Evnuh ga ni več videl; šel je veselo naprej po svoji poti.
40. Filip pa se je znašel v Ašdódu in spotoma je v vsa mesta prinašal veselo oznanilo, dokler ni prišel v Cezaréjo.