1. Medtem ko se je Apólo mudil v Korintu, je Pavel prepotoval kraje v notranjosti in prišel v Efez. Tam je našel nekaj učencev
2. in jih vprašal: »Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« »Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh,« so odvrnili učenci.
3. In vprašal jih je: »V kaj ste bili tedaj krščeni?« »V Janezovem krstu,« so odgovorili.
4. Pavel pa je rekel: »Janez je delil krst pokore in ljudem govoril, naj verujejo v tistega, ki pride za njim, to je v Jezusa.«
5. Po teh besedah so se dali krstiti v ime Gospoda Jezusa.
6. Pavel je nanje položil roke in nadnje je prišel Sveti Duh: govorili so v tujih jezikih in prerokovali.
7. Bilo je vsega skupaj kakih dvanajst mož.
8. Nato je šel v shodnico, tam je kake tri mesece pogumno govoril, razpravljal in prepričeval o božjem kraljestvu.
9. Toda nekateri so se zakrknili in se niso dali prepričati, temveč so pred množico sramotili nauk. Tedaj jim je Pavel obrnil hrbet in odpeljal svoje učence ter dan za dnem razpravljal v Tiránovi šoli.
10. To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo.
11. Bog je po Pavlovih rokah delal nenavadne čudeže,
12. tako da so ljudje prinašali bolnikom robce ali rute, ki so se dotaknile Pavlovega telesa, in bolezni so izginjale in zli duhovi so jih zapuščali.
13. Tudi nekateri Judje, ki so hodili okoli in izganjali hudobne duhove, so poskušali pri zarotitvah klicati ime Gospoda Jezusa. Govorili so: »Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga oznanja Pavel.«
14. Neki Skevá, ki je bil judovski véliki duhovnik, je imel sedem sinov; tudi ti so to delali.
15. Toda hudobni duh jim je odgovoril: »Jezusa poznam in tudi za Pavla vem. Kdo pa ste vi?«
16. In človek, v katerem je bil hudobni duh, je planil nanje, jih vse obvladal in potolkel, tako da so goli in ranjeni zbežali iz njegove hiše.
17. To se je razvedelo med vsemi Judi in Grki, ki so prebivali v Efezu; vse je obšla velika groza in poveličevali so ime Gospoda Jezusa.
18. Prihajalo je veliko vernikov, ki so javno priznavali svoja dejanja.
19. Številni med temi, ki so se pečali z vražarstvom, so znesli knjige na kup in jih javno sežgali. Preračunali so njihovo ceno in ugotovili, da so bile vredne petdeset tisoč srebrnikov.
20. Tako je Gospodova beseda v môči rasla in se krepila.
21. Po teh dogodkih se je Pavel namenil, da skozi Makedonijo in Ahájo odpotuje v Jeruzalem. »Potem ko bom tam,« je rekel, »moram obiskati tudi Rim.«
22. Dva izmed svojih sodelavcev, Timóteja in Erásta, je poslal v Makedonijo, sam pa je še nekaj časa ostal v provinci Aziji.
23. V tistem času je nastalo nemajhno razburjenje zaradi nauka.
24. Neki zlatar z imenom Demétrij je izdeloval srebrne odlitke Artémidinega templja in s tem omogočal rokodelcem čeden zaslužek.
25. Sklical je svoje sodelavce in druge, ki so se ukvarjali s takšno obrtjo, in jim rekel: »Možje! Dobro veste, da je naša dejavnost vir naše blaginje.
26. Zdaj pa vidite in slišite, kaj počenja ta Pavel: govori, da bogovi, ki jih naredi človeška roka, niso pravi bogovi. Posrečilo se mu je, da je s tem zavêdel že precéj ljudi, ne samó v Efezu, ampak skoraj v vsej provinci Aziji.
27. Toda nismo samó mi v nevarnosti, da pride naše delo na slab glas. Tudi tempelj vélike boginje Artémide bo izgubil veljavo. Ogrožena je veličina boginje, ki jo časti vsa naša provinca in ves obljudeni svet.«
28. Po teh besedah so kot pobesneli začeli vzklikati: »Mogočna je Artémida Efeška!«
29. V mestu je vse vrelo, trumoma so drveli v gledališče; s sabo so vlekli Makedonca Gaja in Aristárha, ki sta Pavla spremljala na njegovi poti.
30. Pavel je hotel nastopiti med množico, pa mu učenci niso pustili.
31. Tudi nekateri visoki provincialni uradniki, ki so mu bili naklonjeni, so mu poslali sporočilo in odsvetovali, da bi se napotil v gledališče.
32. Tam pa so kričali drug čez drugega, vladala je velika zmešnjava in večina sploh ni vedela, po kaj so prišli.
33. Nekateri iz množice so mislili, da je kriv Aleksander, ki so ga Judje potiskali pred sabo. Aleksander je dajal z roko znamenje, ker se je hotel zagovarjati pred množico.
34. Ko pa so spoznali, da je Jud, se je iz vseh grl dvignil en sam krik, ki skoraj dve uri ni ponehal: »Mogočna je Artémida Efeška!«
35. Nazadnje je mestni pisar množico pomiril z besedami: »Možje Efežani! Vsemu svetu je znano, da mesto Efez časti in váruje tempelj velike Artémide in njeno podobo, ki je padla z neba.
36. Tega ne more nihče zanikati. Zato ostanite mirni in se ne prenaglite!
37. Privlekli ste ta dva človeka, čeprav nista oskrunila templja in nista preklinjala naše boginje.
38. Če Demétrij in njegovi rokodelci menijo, da jih je kdo oškodoval, so za to sodni dnevi in cesarski namestniki: tam naj se tožijo med sabo!
39. Če pa zahtevate kaj drugega, naj se to razčisti na redni skupščini.
40. Obstaja nevarnost, da nas obtožijo zaradi današnjih dogodkov, saj ni nobenega razloga, s katerim bi lahko opravičili te nemire.«Po teh besedah je razpustil zborovanje.