1. »Možje, bratje in očetje, poslušajte zdaj, kaj vam imam povedati v svoj zagovor!«
2. Ko so slišali, da govori po hebrejsko, so še bolj utihnili.Nato je nadaljeval:
3. »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilíkiji, odrasel pa sem v tem mestu. Ob Gamaliélovih nogah sem se natančno poučil, kaj veleva postava naših očetov. Bil sem vnet za Boga, tako kot ste danes vi vsi.
4. Smrtno sem preganjal ta nauk: moške in ženske sem vklepal v verige in metal v ječo.
5. Véliki duhovnik in vse starešinstvo lahko potrdita, da govorim resnico. Od njih sem tudi prejel pismo za brate v Damasku, kamor sem šel, da bi tudi tamkajšnje vernike prignal v Jeruzalem, kjer naj bi bili kaznovani.
6. Med potjo pa, ko sem se že bližal Damasku, se mi je zgodilo tole. Okoli poldneva me je nenadoma zaslepila močna luč z neba.
7. Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ‘Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?’
8. Vprašal sem: ‘Kdo si, Gospod?’ In rekel mi je: ‘Jaz sem Jezus nazaréjec, ki ga ti preganjaš.’
9. Moji spremljevalci so sicer videli svetlobo, pa niso slišali glasu, ki je govoril z mano.
10. Vprašal sem: ‘Kaj naj naredim, Gospod?’ Gospod pa mi je vêlel: ‘Vstani in pojdi v Damask! Tam boš zvedel vse, kar moraš storiti!’
11. Oslepila me je močna svetloba, tako da so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask.
12. V Damasku je živel neki Hananíja, pobožen mož, ki se je držal postave in užival velik ugled med vsemi tamkajšnjimi Judi.
13. Prišel je k meni, se ustavil pred mano in rekel: ‘Brat Savel, odpri oči!’ In tisti trenutek sem ga zagledal.
14. Nato je rekel: ‘Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust,
15. da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kaj si videl in slišal.
16. In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime!’
17. Zgodilo pa se mi je tole: Vrnil sem se v Jeruzalem, in ko sem molil v templju, me je obšlo zamaknjenje.
18. Videl sem njega, ki mi je rekel: ‘Pohíti, nemudoma zapústi Jeruzalem, ker ne bodo sprejeli tvojega pričevanja o meni!’
19. Jaz pa sem odvrnil: ‘Gospod, saj dobro vedo, da sem zapiral tvoje vernike in jih dal po shodnicah pretepati.
20. In ko je bila prelita kri tvojega pričevalca Štefana, sem bil tudi jaz zraven. Odobraval sem njihovo početje in varoval oblačila njegovih ubijalcev.’
21. Gospod pa mi je rekel: ‘Pojdi, poslal te bom daleč med pogane!’«
22. Do tu so ga poslušali. Pri teh besedah pa so začeli vpiti: »Proč z njim! Ta ne sme ostati živ!«
23. Kričali so, trgali svoja oblačila in jih metali v zrak, da se je dvigal prah.
24. Poveljnik je ukazal, naj ga odpeljejo v vojašnico; naročil je, naj ga z bičanjem zaslišijo, da bi zvedel, zakaj tako kričijo zoper njega.
25. Ko pa so ga z jermeni zvezali, je Pavel vprašal stotnika, ki je stal zraven: »Ali vam je dovoljeno bičati človeka, ki je rimski državljan in ni bil niti obsojen?«
26. Stotnik je odhitel k poveljniku in mu sporočil, kaj je slišal, ter ga vprašal: »Ali veš, kaj počenjaš? Ta človek je vendar rimski državljan!«
27. Poveljnik je prišel k Pavlu in ga vprašal: »Povej mi: ali si res rimski državljan?«»Dà,« je odvrnil Pavel.
28. Poveljnik mu je rekel: »Jaz sem si moral državljanstvo kupiti za drag denar.«»Jaz pa ga imam od rojstva,« je pripomnil Pavel.
29. In takoj so odstopili od njega tisti, ki so ga nameravali zasliševati. Tudi poveljnik se je zbal, ko je zvedel, da je dal zvezati človeka, ki je rimski državljan.
30. Poveljnik pa je hotel zanesljivo zvedeti, česa Judje obtožujejo Pavla. Zato mu je drugi dan dal sneti vezi, hkrati pa je ukazal, naj se zberejo véliki duhovniki in ves zbor starešin. Nato je dal pripeljati Pavla in ga postavil prednje.