1. Ko smo se od njih odtrgali in odrinili, smo pluli po najkrajši poti na Kos, naslednji dan na Ródos in od tam v Pátaro.
2. Tam smo našli ladjo za Feníkijo, se nanjo vkrcali in odpluli.
3. Zagledali smo Ciper, ga objadrali ob južni obali in pluli v Sirijo. Pristali smo v Tiru, kamor je bil namenjen ladijski tovor.
4. Tam smo našli učence in pri njih smo ostali teden dni. Ti so Pavla v môči Duha svarili, naj ne hodi v Jeruzalem.
5. Toda ko so se dnevi iztekli, smo potovali naprej. Vsi so nas z ženami in otroki pospremili iz mesta. Tam smo na obrežju pokleknili in molili.
6. Nato smo se poslovili drug od drugega in se vkrcali na ladjo, oni pa so se vrnili na svoje domove.
7. Pluli smo naprej in iz Tira prišli v Ptolemáido. Tam smo pozdravili brate in ostali en dan pri njih.
8. Naslednji dan smo šli naprej in prispeli v Cezaréjo. Stopili smo v hišo oznanjevalca Filipa, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostali pri njem.
9. Imel je štiri neporočene hčere, ki so imele dar prerokovanja.
10. Tam smo ostali več dni. Tedaj je prišel iz Judeje prerok z imenom Agab.
11. Stopil je k nam, vzel Pavlov pas, si z njim zvezal noge in roke ter rekel: »To govori Sveti Duh: Takó bodo Judje v Jeruzalemu zvezali moža, ki nosi ta pas, in ga izročili poganom.«
12. Ko smo to slišali, smo z domačini vred Pavlu prigovarjali, naj ne hodi v Jeruzalem.
13. Pavel pa je odvrnil: »Kaj počnete? Zakaj jokate? Zakaj mi trgate srce? Pripravljen sem ne samo biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa.«
14. Ker se ni dal pregovoriti, smo odnehali in rekli: »Zgôdi se Gospodova volja!«
15. Po teh dneh smo se pripravili in odpotovali v Jeruzalem.
16. Spremljalo nas je tudi nekaj učencev iz Cezaréje. Peljali so nas k nekemu Mnázonu, pri katerem naj bi prenočevali; bil je s Cipra in učenec iz prvih časov.
17. V Jeruzalemu so nas bratje prisrčno sprejeli.
18. Naslednji dan je šel Pavel z nami k Jakobu; tam so se zbrali tudi vsi starešine.
19. Pozdravil jih je in jim izčrpno poročal, kaj je Bog po njegovi službi naredil med pogani.
20. Ko so ga slišali, so slavili Boga in mu rekli: »Ali vidiš, brat, koliko deset tisočev Judov je sprejelo vero? In vsi so vneti privrženci postave.
21. O tebi pa so slišali, da učiš Jude, ki živijo med pogani, naj odpadejo od Mojzesa; govoriš jim, naj ne obrezujejo svojih otrok in naj se ne držijo starodavnih šeg.
22. In kaj zdaj? Gotovo bodo zvedeli, da si tu.
23. Stôri, kar ti pravimo: med nami so štirje možje, ki so se zaobljubili.
24. Vzemi jih s sabo in opravi z njimi očiščevalne obrede! Plačaj zanje, da se bodo ostrigli! Tako bodo vsi spoznali, da ni res, kar govorijo o tebi, ampak da si na pravi poti in se držiš postave.
25. Glede tistih iz vrst poganov, ki so sprejeli vero, pa smo že odločili in jim naročili, naj se vzdržijo živali, ki so bile darovane malikom, in krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja.«
26. Tedaj je Pavel vzel može s sabo. Naslednjega dne je šel z njimi v tempelj k očiščevanju. Sporočil je, kdaj se jim dopolnijo dnevi očiščevanja, ko naj se za vsakega izmed njih opravi zaobljubljena daritev.
27. Ko se je že skoraj izteklo sedem dni, so ga Judje iz province Azije opazili v templju. Nahujskali so množico, ga popadli
28. in kričali: »Možje Izraelci! Na pomoč! Tu je človek, ki vsepovsod vse ljudi uči proti ljudstvu, zoper postavo in zoper ta kraj. Zdaj je celó Grke pripeljal v tempelj in onečastil ta sveti prostor!«
29. Malo poprej so namreč v mestu videli v njegovi družbi Efežana Trófima, pa so mislili, da ga je Pavel pripeljal v tempelj.
30. Vse mesto je bilo na nogah, ljudje so drli skupaj. Zgrabili so Pavla, ga vlekli iz templja in takoj zaprli tempeljska vrata.
31. Že so ga nameravali ubiti, tedaj pa je poveljnik kohorte zvedel, da je po vsem Jeruzalemu izbruhnil nemir.
32. Takoj je vzel s sabo vojake in stotnike in odhitel nadnje. Ko pa so ljudje zagledali poveljnika in vojake, so Pavla nehali pretepati.
33. Tedaj se mu je poveljnik približal, ga dal prijeti in ga ukazal vkleniti z dvojnimi verigami. Vprašal je: »Kdo je ta človek? Kaj je naredil?«
34. V množici so vpili eden to, drugi drugo, tako da poveljnik zaradi zmešnjave ni mogel ugotoviti nič zanesljivega; zato ga je dal odgnati v vojašnico.
35. Ko so bili na stopnicah, so ga morali vojaki nesti, da bi ga zavarovali pred nasiljem drhali,
36. ki jih je spremljala in kričala: »Proč z njim!«
37. Ko so ga ravno hoteli odpeljati v vojašnico, je Pavel vprašal poveljnika: »Ali ti smem nekaj reči?«»Kaj? Grško znaš?« je vprašal poveljnik.
38. »Potemtakem ti nisi tisti Egipčan, ki je pred dnevi zanetil upor in odpeljal v puščavo štiri tisoč razbojnikov?«
39. Pavel mu je odgovoril: »Jud sem iz Tarza v Kilíkiji, meščan mesta, ki ni brez slovesa. Prosim te, dovôli mi, da spregovorim ljudem!«
40. Ko mu je dovolil, se je Pavel na stopnicah ustavil in dal z roko znamenje ljudem. Zavladala je velika tišina in Pavel je spregovoril po hebrejsko: