1. Tedaj mi je bila dana trstika, nekakšen rováš, z naročilom: »Vstani in izmeri božje svetišče in oltar ter tiste, ki molijo v njem.
2. Dvorišče pa, ki je zunaj svetišča, izpústi in ga ne meri. Bilo je namreč prepuščeno poganom, ki bodo dvainštirideset mesecev teptali sveto mesto.
3. Toda dvema svojima pričama bom naročil, naj prerokujeta tisoč dvesto šestdeset dni, oblečeni v raševino.«
4. To sta dve oljki in dva svečnika, ki stojita pred Gospodarjem zemlje.
5. Če bi jima kdo hotel storiti kaj žalega, bo iz njunih ust bruhnil ogenj in požrl njune sovražnike. Tako bo moral umreti, kdorkoli bi jima hotel storiti kaj žalega.
6. Ta dva imata oblast, da zapreta nebo, da v dneh njunega prerokovanja ne bo deževalo. Prav tako imata oblast nad vodami, da jih spremenita v kri, in nad zemljo, da jo udarita z vsakršno šibo, kolikorkrat hočeta.
7. Ko bosta pa dokončala svoje pričevanje, bo zver, ki se vzdiguje iz brezna, začela vojno proti njima, ju premagala in ubila.
8. Njuni trupli bosta obležali na trgu velikega mesta, ki se v prispodobi imenuje Sódoma in Egipt: tam je bil križan tudi njun Gospod.
9. Ljudje iz vseh ljudstev, rodov, jezikov in narodov bodo tri dni in pol gledali njuni trupli in ne bodo pustili, da bi bili njuni trupli položeni v grob.
10. Zaradi njih se bodo prebivalci zemlje veselili in radostili ter si izmenjavali darila, ker sta ta dva preroka mučila prebivalce zemlje.
11. Toda po treh dneh in pol je iz Boga šinil vanju dih življenja: postavila sta se na noge in navdala z grozo tiste, ki so ju gledali.
12. Tedaj so iz nebes zaslišali mogočen glas, ki jima je rekel: »Povzpnita se sèm!« In povzpela sta se v oblaku proti nebu in njuni sovražniki so ju videli.
13. V tisti uri je nastal velik potres, deseti del mesta se je zrušil in v potresu je bilo ubitih sedem tisoč ljudi. Preživele pa je prevzela groza in so izkazali čast Bogu nebes.
14. Drugo gorje je prešlo. Glej, kmalu pride tretje gorje.
15. Zatrobil je sedmi angel in v nebesih so zadoneli mogočni glasovi ter govorili:»Nad svetom je zakraljeval naš Gospodin njegov Maziljenec:kraljeval bo na veke vekov.«
16. Tedaj je štiriindvajset starešin, ki sedijo pred Bogom na svojih prestolih, padlo na obraz in molilo Boga:
17. »Zahvaljujemo se ti, Gospod, Bog, vladar vesolja,ki si in si bil,da si segel po svoji veliki oblasti in zakraljeval.
18. Narodi so pobesneli,a prišla je tvoja jezain trenutek, da se sodijo mrtvi,da dobijo plačilo tvoji služabniki preroki,sveti in kateri se bojijo tvojega imena,mali in veliki,in da se pokončajo tisti, ki uničujejo zemljo.«
19. Tedaj se je odprlo božje svetišče, ki je v nebesih, in v svetišču se je prikazala skrinja zaveze. In nastali so bliski in hrumi, gromi in potres ter silovita toča.