1. Pogledal sem in glej, na gori Síon je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili napisano na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta.
2. Z neba sem zaslišal glas kakor šumenje mnogih vodá in kakor bobnenje silovitega groma. Glas, ki sem ga slišal, je bil kakor zvok harfistov, ki brenkajo na svoje harfe.
3. Pred prestolom, pred štirimi živimi bitji in pred starešinami so peli novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče, razen tistih sto štiriinštirideset tisočev, ki so bili odkupljeni z zemlje.
4. To so tisti, ki se niso omadeževali z ženskami: so namreč deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamorkoli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in za Jagnje.
5. Na njihovih ustih ni bilo najti laži: neomadeževani so.
6. Nato sem videl drugega angela, ki je letel po sredi neba in je imel večni evangelij, da ga oznani prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu.
7. Z mogočnim glasom je rekel: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molíte njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke vodá!«
8. Za njim je prišel še drugi angel in rekel: »Padel je, padel véliki Babilon, ki je upijanil vse narode z vinom svojega pobesnelega nečistovanja.«
9. Za njima je prišel še tretji angel in govoril z mogočnim glasom: »Če kdo moli zver in njen kip in sprejme na čelo ali na roko njen žig,
10. bo tudi sam pil od vina božjega srda, ki je v vsej pristnosti nalito v čaši njegove jeze: z ognjem in žveplom bo mučen vpričo svetih angelov in vpričo Jagnjeta.
11. Dim od njihovega mučenja se bo vzdigoval na veke vekov. Ne podnevi ne ponoči ne bo oddiha za tiste, ki molijo zver in njen kip ter sprejemajo žig z njenim imenom.
12. Tu je potrebna stanovitnost svetih, ki se drže božjih zapovedi in vere v Jezusa.«
13. Nato sem zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: »Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Dà, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; zakaj njihova dela gredo z njimi.«
14. Pogledal sem in prikazal se je bel oblak in na oblaku je sedel nekdo, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Na glavi je nosil zlato krono, v roki pa oster srp.
15. Iz svetišča je stopil drug angel in z mogočnim glasom zavpil njemu, ki je sedel na oblaku: »Zamahni s srpom in požanji, ker je prišla ura žetve, zakaj žetev zemlje je dozorela.«
16. Tedaj je on, ki je sedel na oblaku, zamahnil s srpom po zemlji in zemlja je bila požeta.
17. Iz svetišča v nebesih je nato stopil drug angel, ki je tudi držal oster srp.
18. Od oltarja pa je stopil še drug angel, ki je imel oblast nad ognjem. Z mogočnim glasom je zavpil njemu, ki je držal ostri srp in rekel: »Zamahni s svojim ostrim srpom in oberi grozdje z zemeljske trte, ker so njene jagode dozorele!«
19. Angel je zamahnil s svojim srpom po zemlji ter obral zemeljsko trto, grozdje pa je vrgel v veliko kad božjega srda.
20. Kad so tlačili zunaj mesta in iz kadi se je nateklo krvi konjem do uzd tisoč šeststo tečajev daleč naokoli.