1. Nato sem iz svetišča zaslišal mogočen glas, ki je rekel sedmim angelom: »Pojdite in izlijte na zemljo sedem čaš božjega srda!«
2. Odšel je prvi in izlil svojo čašo na zemljo. Ljudje, ki so imeli žig zveri in ki so molili njen kip, so bili udarjeni s hudim in bolečim turom.
3. Drugi je izlil svojo čašo v morje. In morje se je spremenilo v kri, kakor je kri mrliča, in poginilo je vse, kar je bilo v morju živega.
4. Tretji je izlil svojo čašo v reke in v izvirke vodá. Spremenili so se v kri.
5. Tedaj sem slišal angela vodá, ki je rekel:»Pravičen si ti, ki si in si bil, ti Sveti,ker si tako razsodil!
6. Ker so prelili kri svetih in prerokov,si dal piti kri tudi njim:zaslužili so to.«
7. Slišal sem oltar, ki je govoril:»Dà, Gospod, Bog, vladar vesolja,tvoje sodbe so resnične in pravične.«
8. Četrti je izlil svojo čašo na sonce. Temu angelu je bilo dano, da je žgal ljudi z ognjem.
9. In ljudi je žgala silna vročina in preklinjali so ime Boga, ki ima oblast nad temi šibami. Niso se spreobrnili, da bi mu izkazali čast.
10. Peti je izlil svojo čašo na prestol zveri in njeno kraljestvo je pokrila tema. Ljudje so si od bolečine grizli jezike
11. in zaradi muk in turov preklinjali Boga nebes in se niso odvrnili od svojega početja.
12. Šesti je izlil svojo čašo v veliko reko Evfrat in njeno vodovje se je posušilo, tako da je bila pripravljena pot kraljem z vzhoda.
13. Nato sem videl, kako so iz žrela zmaja, iz gobca zveri ter iz ust lažnega preroka prišli trije nečisti duhovi, podobni žabam.
14. To so namreč duhovi besov, ki delajo čudesa in ki hodijo zbirat kralje vesoljne zemlje na vojsko, za véliki dan vsemogočnega Boga.
15. Glej, pridem kakor tat. Blagor mu, ki je čuječ in hrani svoja oblačila, da mu ni hoditi okrog nagemu in razkazovati svojo sramoto.
16. In kralje je zbral na kraju, ki se hebrejsko imenuje Harmagedón.
17. Sedmi je izlil svojo čašo po ozračju in od prestola v svetišču je prišel mogočen glas, ki je rekel: »Končano!«
18. Nastali so bliski, hrumi in gromi in hkrati velik potres, kakršnega ni bilo, odkar živi človek na zemlji, tako neznanski je bil potres.
19. Veliko mesto je razpadlo na tri dele, mesta poganov pa so se zrušila. Bog se je spomnil vélikega Babilona in mu dal čašo z vinom svoje strašne jeze.
20. Vsi otoki so se razbegnili in gorá ni bilo več najti.
21. Z neba je padala na ljudi debela toča, za tretjino stota težka. Zaradi šibe toče so ljudje preklinjali Boga, zakaj ta šiba je bila izredno huda.