1. Spet je začel učiti kraj jezera. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da je sédel v čoln in bil na jezeru, medtem ko je vsa množica stala ob jezeru na kopnem.
2. Veliko jih je učil v prilikah in jim v duhu svojega nauka dejal:
3. »Poslušajte! Sejavec je šel sejat.
4. Pri sejanju je nekaj semena padlo kraj pota. Priletele so ptice in ga pozobale.
5. Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje.
6. Ko je bilo sonce visoko, je ovenelo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo.
7. Spet drugo je padlo med trnje. Trnje je zraslo in ga zadušilo, da ni obrodilo sadu.
8. Spet drugo je padlo na dobro zemljo, raslo, se množilo in dajalo sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.«
9. Dodal je še: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«
10. Ko je bil na samem, so ga tisti, ki so se z dvanajsterimi zadrževali okrog njega, vprašali, kaj pomenijo prilike.
11. Rekel jim je: »Vam je dana skrivnost božjega kraljestva; tistim, ki so zunaj, pa se vse daje v prilikah,
12. da strme gledajo, pa ne vidijo, in napeto poslušajo, pa ne razumejo, da se ne spreobrnejo in se jim ne odpusti.«
13. In jim reče: »Te prilike ne razumete? Kako boste potem razumeli vse druge prilike?
14. Sejavec seje besedo.
15. Ljudje, pri katerih se beseda seje kraj pota, so tisti, ki sicer slišijo, toda brž pride satan in izruje vanje vsejano besedo.
16. Posejani na kamnita tla so tisti, ki besedo z veseljem sprejmejo, takoj ko jo slišijo,
17. nimajo pa v sebi korenine, ampak so nestanovitni. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, takoj klonejo.
18. Spet drugi so seme, vsejano med trnje. To so tisti, ki besedo poslušajo,
19. toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in druga poželenja se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da ostanejo brez sadu.
20. V dobro zemljo vsejano seme so tisti, ki besedo poslušajo, se je oklenejo in obrodijo: eni trideseterno, drugi šestdeseterno in spet drugi stoterno.«
21. In rekel jim je: »Mar zato prinesejo svetilko, da jo postavijo pod mernik ali pod posteljo? Mar ne zato, da jo denejo na podstavek?
22. Nič ni namreč skrito, razen zato, da bi se razodelo, in nič ni skrivno, razen zato, da bi prišlo na dan.
23. Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša!«
24. Dalje jim je rekel: »Pazíte, kaj poslušate! Po meri, s katero merite, se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo.
25. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in kdor nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima.«
26. Dalje je rekel: »Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo.
27. Naj spi ali bedi, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne vé kako.
28. Zemlja sama od sebe poraja bilko, nato klas in končno žito v klasu.
29. Ko sad dozori, hitro prime za srp, kajti čas žetve je tu.«
30. Rekel je še: »Čému naj primerjamo božje kraljestvo ali s kakšno priliko naj ga ponazorimo?
31. Recimo: gorčičnemu zrnu, ki je takrat, ko ga vsejemo v zemljo, manjše od vseh semen na svetu.
32. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh povrtnin. Naredi velike veje, tako da morejo ptice izpod neba prebivati v njegovi senci.«
33. V mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga pač mogli razumeti.
34. Brez prilike jim ni govoril; svojim učencem pa je na samem vse razlagal.
35. Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!«
36. Ko so odslovili množico, so ga odpeljali s čolnom, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim.
37. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da so ga že zalivali.
38. On pa je bil na krmi in spal na blazini. Zbudijo ga in mu rečejo: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?«
39. Tedaj je vstal. Zapretil je vetru in rekel jezeru: »Utihni! Miruj!« Veter se je polegel in nastala je globoka tišina.
40. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«
41. Prevzel jih je velik strah in so se spraševali: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«