1. Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga tudi njegovi učenci.
2. Ko je prišla sobota, je učil v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Odkod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana, in kakšni čudeži se godijo po njegovih rokah?
3. Kaj, ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre ne živijo pri nas?« In spotikali so se nad njim.
4. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.«
5. In ni mogel tam storiti nobenega čudeža, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil.
6. In čudil se je njihovi neveri.Obhodil je vasi v okolici in učil.
7. Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi
8. in jim naročil, naj razen palice ničesar ne jemljejo na pot, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu.
9. Obujejo naj sandale, dveh oblek pa naj ne nosijo.
10. Rekel jim je: »Kjerkoli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odpotujete naprej.
11. Če pa vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in otresite prah s svojih nog v pričevanje proti njim.«
12. In šli so ter ljudi klicali k spreobrnjenju.
13. Izgnali so tudi veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili.
14. Kralj Heród je slišal o Jezusu, kajti njegovo ime je postalo znano. Govorilo se je: »Janez Krstnik je vstal od mrtvih in zato delujejo v njem čudežne moči.«
15. Drugi pa so govorili, da je Elija, in spet drugi, da je prerok, kakor vsi preroki.
16. Ko je to zvedel Heród, je dejal: »Janez, ki sem ga dal obglaviti, je vstal.«
17. Heród sam je bil poslal po Janeza in ga dal prijeti ter v ječi ukleniti zaradi Herodiáde, žene svojega brata Filipa, s katero se je bil oženil.
18. Janez je namreč Heródu oponesel: »Ne smeš živeti z bratovo ženo!«
19. Herodiáda ga je zasovražila in ga hotela umoriti, pa ga ni mogla.
20. Heród pa se je Janeza bal, ker je vedel, da je pravičen in svet mož, in ga je ščitil. Kadar ga je slišal, je bil v veliki zadregi, vendar ga je rad poslušal.
21. Prišla pa je priložnost, ko je Heród za svoj rojstni dan priredil gostijo svojim velikašem, častnikom in galilejskim prvakom.
22. Vstopila je Herodiádina hči in zaplesala. Heródu in tem, ki so bili z njim pri mizi, se je prikupila in kralj je rekel deklici: »Prôsi me, karkoli hočeš, in ti bom dal.«
23. Celo prisegel ji je veliko: »Karkoli me poprosiš, ti bom dal, pa čeprav polovico svojega kraljestva.«
24. Šla je ven in vprašala svojo mater: »Kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Glavo Janeza Krstnika.«
25. Urno je odhitela h kralju in ga prosila: »Hočem, da mi pri priči daš na pladnju glavo Janeza Krstnika.«
26. Kralj se je zelo užalostil, vendar ji zaradi prisege, ki jo je izrekel vpričo gostov, ni maral odreči.
27. Takoj je poslal po rablja in ukazal, naj prinese njegovo glavo. Ta je šel in ga v ječi obglavil.
28. Prinesel je na pladnju njegovo glavo in jo dal deklici, deklica pa jo je dala materi.
29. Ko so to zvedeli Janezovi učenci, so prišli, vzeli njegovo truplo in ga položili v grob.
30. Apostoli se zberejo pri Jezusu in mu poročajo o vsem, kar so storili in učili.
31. Tedaj jim reče: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte!« Toliko ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, da še jesti niso utegnili.
32. Odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj.
33. Veliko pa jih je videlo, da odhajajo, in so uganili, kam. Iz vseh mest so skupaj hiteli tja in prišli celó pred njimi.
34. Ko je izstopil, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce brez pastirja in jih je začel učiti veliko stvari.
35. In ker je bila ura že pozna, so stopili k njemu njegovi učenci in mu rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna.
36. Odpústi jih, da gredo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj jedi.«
37. Odgovoril jim je: »Dajte jim vi jesti!« Rekó mu: »Ali naj gremo nakupit kruha za dvesto denarjev in jim damo jesti?«
38. On pa jih vpraša: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Ko poizvedo, mu rečejo: »Pet in dve ribi.«
39. Tedaj jim je ukazal, naj vse po skupinah posadijo po zeleni travi.
40. Ko so posedli v gručah po sto in po petdeset,
41. je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl proti nebu, blagoslovil in hlebe razlomil ter dajal svojim učencem, da bi ljudem postregli. Tudi ribi je razdelil med vse.
42. Vsi so jedli in se nasitili.
43. Nato so pobrali ostanke kruha in tudi rib, dvanajst polnih košev,
44. bilo pa je tistih, ki so jedli kruh, pet tisoč mož.
45. In takoj je primoral svoje učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na nasprotno stran proti Betsájdi, medtem pa je sam odpuščal množice.
46. Ko se je ločil od njih, je šel na goro molit.
47. Proti večeru je bil čoln sredi jezera, on sam pa na kopnem.
48. Videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim, tako, da je hodil po jezeru. Hotel je iti mimo njih,
49. toda opazili so ga, da hodi po vodi. Mislili so, da je prikazen in so zavpili.
50. Vsi so ga namreč videli in se ustrašili. On pa je takoj začel govoriti z njimi. Dejal je: »Pogum! Jaz sem. Ne bojte se!«
51. Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal; bili so vsi iz sebe.
52. Niso še doumeli dogodka s hlebi, kajti njihovo srce še ni bilo dovzetno.
53. Ko so se prepeljali, so pri Genézaretu dosegli kopno in pristali.
54. Brž, ko so stopili iz čolna, so ga že prepoznali.
55. Obtekli so vso tisto pokrajino in začeli prinašati bolnike na nosilih tja, kjer so slišali, da je.
56. Kamorkoli je prihajal, v vasi ali v mesta ali v zaselke, povsod so polagali na ceste bolnike. In prosili so ga, da bi se smeli dotakniti vsaj roba njegove obleke; in vsi, ki so se ga dotaknili, so ozdraveli.