1. In začel jim je govoriti v prilikah: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval.
2. V primernem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi prejel od njih del sadov iz vinograda.
3. Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok.
4. Nato je poslal k njim drugega služabnika. Tega so ranili na glavi in ga ozmerjali.
5. Še enega je poslal in tega so ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili.
6. Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je poslal tega k njim in si mislil: ‘Mojega sina bodo spoštovali.’
7. Tisti viničarji pa so govorili med seboj: ‘To je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!’
8. Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda.
9. Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim.
10. Ali niste brali tega v Svetem pismu: ‘Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.
11. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh’?«
12. Tedaj so iskali priložnost, da bi ga prijeli, pa so se zbali ljudi. Spoznali so namreč, da je s priliko meril nanje. Pustili so ga in odšli.
13. Tedaj pošljejo k njemu nekaj farizejev in heródovcev, da bi ga ujeli v besedi.
14. Prišli so in mu rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in da se na nikogar ne oziraš, ker ne gledaš na osebo, temveč v resnici učiš božjo pot. Ali smemo cesarju dajati davek ali ne? Naj ga dajemo ali ne?«
15. On pa je poznal njihovo hinavščino in jim je rekel: »Kaj me skušate? Prinesite mi denar, da ga pogledam!«
16. Prinesli so ga. Tedaj jih vpraša: »Čigava je ta podoba in napis?« Odgovorili so mu: »Cesarjeva.«
17. Jezus pa jim je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!« In zelo so se mu čudili.
18. K njemu pridejo saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo:
19. »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: ‘Če komu umrje brat in zapusti ženo, ne zapusti pa otrok, naj njegov brat vzame vdovo in obudi zarod svojemu bratu.’
20. Bilo je sedem bratov. Prvi se je oženil, in ko je umrl, ni zapustil potomstva.
21. Vzel jo je drugi in umrl, ne da bi pustil za seboj potomstvo, in tretji prav tako.
22. Vseh sedem je ostalo brez potomstva. Nazadnje je umrla tudi žena.
23. Čigava bo žena ob vstajenju, ko bodo oživeli? Vseh sedem jo je namreč imelo za ženo.«
24. Jezus jim je rekel: »Ali se ne motite zato, ker ne poznate ne Svetega pisma in ne božje moči?
25. Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.
26. O tem pa, da bodo umrli vstali, mar niste brali v Mojzesovi knjigi pripovedi o grmu, kako je Bog rekel Mojzesu: ‘Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov’?
27. Ni pa Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se motite.«
28. Eden izmed pismoukov je slišal njihovo prerekanje in videl, da jim je dobro odgovoril. Stopil je k njemu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?«
29. Jezus je odgovoril: »Prva je: ‘Poslušaj, Izrael, Gospod naš Bog je edini Gospod.
30. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo.’
31. Druga pa je: ‘Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.’ Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.«
32. Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj! Resnico si povedal: on je edini in ni drugega razen njega
33. in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umom in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor sam sebe je več kakor vse žgalne in druge daritve.«
34. Jezus je videl, da je pametno odgovoril, zato mu je rekel: »Nisi daleč od božjega kraljestva.« In nihče si ga ni upal še kaj vprašati.
35. Ko je Jezus učil v templju, je povzel besedo in rekel: »Kako morejo pismouki trditi, da je Kristus Davidov sin?
36. David sam je v Svetem Duhu dejal: ‘Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.’
37. David sam ga torej imenuje Gospoda. Kako more biti potem njegov sin?« In velika množica ga je rada poslušala.
38. Medtem ko je učil, je rekel: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo okrog v dolgih haljah in želijo, da jih pozdravljajo na trgih.
39. Hočejo imeti prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah.
40. Vdovam požirajo hiše, pri tem pa na videz pobožno opravljajo dolge molitve. Te bo zadela hujša obsodba.«
41. Sedèl je nasproti tempeljski zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar vanjo. Veliko bogatih je precéj vrglo.
42. Prišla je tudi uboga vdova in je vrgla dva bakrena kovanca, to je en kvadrant.
43. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično vam povem: ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.
44. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja; ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za svoje preživljanje.«