1. Ali ne veste, bratje – govorimo namreč ljudem, ki poznajo postavo – da ima postava oblast nad človekom samo, dokler je živ?
2. Poročena žena je namreč po postavi vezana na moža, dokler ta živi; če pa mož umrje, je oproščena postave, ki jo je vezala na moža.
3. Če torej gre z drugim moškim, dokler njen mož živi, bo veljala za prešuštnico; če pa ji mož umre, je oproščena postave, tako da ni prešuštnica, če gre z drugim moškim.
4. Prav tako ste tudi vi, bratje moji, bili po Kristusovem telesu usmrčeni glede na postavo, da bi pripadli nekomu drugemu, namreč njemu, ki je vstal od mrtvih, tako da bi mi obrodili sadove za Boga.
5. Ko smo bili namreč v mesu, so grešne strasti, ki jih je postava še prebujala, rovarile po naših udih, da smo obrodili sadove za smrt.
6. Sedaj pa smo bili oproščeni postave in smo odmrli temu, kar nas je uklepalo, tako da služimo v novosti duha in ne v okostenelosti črke.
7. Kaj bomo torej rekli? Je mar postava greh? Nikakor ne! Vendar greha nisem spoznal razen prek postave, saj tudi za poželenje ne bi vedel, ko postava ne bi govorila »Ne požêli!«
8. Ob tej zapovedi je greh sprostil v meni vsakršne strasti; zakaj če ni postave, je greh mrtev.
9. Nekoč sem živel brez postave. Ko pa je prišla zapoved, je greh oživel
10. in jaz sem umrl; izkazalo se je, da je zapoved, ki naj bi mi bila v življenje, bila v smrt.
11. Greh, ki je ob zapovedi dobil povod, me je namreč prevaral in me prek nje usmrtil.
12. Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra.
13. Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt? Nikakor ne. Pač pa je to postal greh. Da bi se izkazal kot greh, mi je po tem, kar je dobro, povzročil smrt. Zaradi zapovedi naj bi se greh pokazal v svoji čezmerni grešnosti.
14. Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu.
15. Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim.
16. Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra.
17. Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.
18. Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; zakaj dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni.
19. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.
20. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.
21. V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo.
22. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z božjo postavo,
23. v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega razuma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih.
24. Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil tega telesa, ki je zapisano smrti?
25. Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Potemtakem z razumom služim božji postavi, z mesom pa postavi greha.