1. Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu:
2. v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino.
3. Zakaj želel bi biti sam zavržen in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu.
4. Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube;
5. njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesni strani Kristus, Bog, ki je nad vsem, blagoslovljen na veke, amen.
6. Vendar pa božja beseda ni odpovedala. Saj niso Izraelci vsi, ki so se rodili iz Izraela.
7. In tisti, ki so potomci Abrahama, niso vsi božji otroci. Pač pa: »V Izaku boš imel svoje potomstvo.«
8. To se pravi: za božje otroke ne veljajo otroci po mesu, marveč otroci po obljubi.
9. Obljuba se namreč glasi takole: »V tem času bom prišel in Sara bo dobila sina.«
10. To pa še ni vse: ampak tudi Rebéka, ki je zanosila z enim možem, z našim očetom Izakom.
11. Njena otroka se še nista rodila in še nista naredila nič dobrega ali slabega, ko ji je bilo rečeno, – da bi ostal božji načrt po izvolitvi, ker se ne opira na
12. dela, ampak nanj, ki kliče –: »Starejši bo služil mlajšemu,«
13. kakor je pisano: »Vzljubil sem Jakoba, Ézava pa zasovražil.«
14. Kaj bomo torej rekli? Je mar Bog krivičen? Nikakor ne!
15. Saj pravi Mojzesu: »Usmilil se bom, kogar se bom hotel, in milosrčen bom, s komer bom hotel.«
16. Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje.
17. Saj pravi Sveto pismo faraonu: »Prav zato sem ti dal nastopiti, da na tebi pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji!«
18. Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče.
19. Vendar mi boš lahko rekel: »Zakaj torej še graja, če se nihče ne more upirati njegovi volji?«
20. O človek, kdo si vendar ti, da bi se prerekal z Bogom? Bo mar lončenina rekla tistemu, ki jo je naredil: »Zakaj si me naredil takšno?«
21. Mar lončar ne razpolaga z glino tako, da lahko iz iste mešanice naredi posodo, namenjeno izjemni rabi, kakor posodo, namenjeno vsakdanji rabi?
22. Bog pa, ki je hotel pokazati svojo jezo in razodeti svojo mogočnost, je z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, že pripravljene za pogubljenje.
23. S tem je pokazal bogastvo svoje slave posodam usmiljenja, vnaprej določenim za poveličanje,
24. se pravi nam, ki nas je poklical ne samo izmed Judov, ampak tudi izmed poganov …
25. To je tisto, kar pravi pri Ozéju: »Ljudstvo, ki ni moje, bom imenoval svoje ljudstvo, in njo, ki ni ljubljena, ljubljeno.
26. In zgodilo se bo tole: prav tam, kjer jim je bilo rečeno: ‘Niste moje ljudstvo,’ tam se bodo imenovali sinovi živega Boga.«
27. In glede Izraela kliče Izaija: »Tudi če bi bilo število Izraelovih sinov kakor peska ob morju, se bo rešil samo ostanek:
28. zakaj Gospod bo temeljito in naglo uresničil svojo besedo na zemlji.«
29. In kakor je napovedal Izaija: »Ko bi nam Gospod nad vojskami ne bil zapustil potomstva, bi bili postali kakor Sódoma in bili bi podobni Gomóri.«
30. Kaj bomo torej rekli? Pogani, ki niso iskali pravičnosti, so pravičnost dosegli, namreč tisto pravičnost, ki je iz vere.
31. Izrael pa, ki je iskal postavo, ki naj bi mu dala pravičnost, ni prišel do tega, da bi jo spolnjeval.
32. Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del. Tako so zadeli ob kamen spotike,
33. kakor je pisano: »Glej, na Síon postavim kamen spotike in skalo pohujšanja, toda kdor bo veroval vanj, ne bo osramočen.«