1. Ker nas obdaja tako velik oblak prič, tudi mi odstranímo vsakršno oviro in zapeljivi greh in vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka.
2. Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je za veselje, ki ga je čakalo, preziral sramoto in pretrpel križ ter sédel na desno božjega prestola.
3. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih srcih ne boste utrudili in omagali.
4. Niste se še do krvi uprli v boju zoper greh.
5. Pozabili ste na spodbudne besede, ki vam govorijo kakor sinovom: »Moj sin, ne preziraj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara.
6. Kogar namreč Gospod ljubi, tega strahuje, in tepe vsakega sina, ki ga ima rad.«
7. Ko vas vzgaja, zdržite, ker Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi vzgajal!
8. Če ne bi bili kaznovani, kar ni bilo prihranjeno nikomur, tedaj bi bili vi nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi.
9. Še več, naše telesne očete smo imeli za vzgojitelje, pa smo jih spoštovali. Mar se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duš in tako imeli življenje?
10. Oni so namreč vzgajali le za nekaj dni, in to po trenutni presoji, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti.
11. Nobeno vzgajanje pa v tistem hipu ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki so šli skozi njegovo šolo, sad miru in pravičnosti.
12. Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in
13. za svoje noge napravite ravne steze, da se ne bo to, kar šepa, izvinilo, marveč raje ozdravelo.
14. Prizadevajte si za mir z vsemi in za svetost. Brez nje nihče ne bo videl Gospoda.
15. Pazíte, da kdo ne bo zamudil božje milosti, da ne bo pognala kaka grenka korenina, povzročila zmede in mnogih okužila.
16. Nihče naj ne bo pokvarjen ali posvetnjaški, kakor Ézav, ki je za eno jed prodal pravice svojega prvorojenstva.
17. Saj veste, da je bil tudi po tem, ko je želel doseči blagoslov, zavržen. Ni namreč našel poti za spreobrnjenje, čeprav ga je iskal v solzah.
18. Niste se namreč približali kakšni otipljivi stvari, plamenečemu ognju, mraku, temi, viharju,
19. ne donenju trobente ne grmenju besed. Tisti, ki so jih poslušali, so prosili, naj jim ne bi bilo treba več poslušati besed.
20. Niso namreč mogli prenesti tega ukaza: »Tudi če se žival dotakne gore, jo je treba kamnati.«
21. Ta prizor je bil tako strašen, da je Mojzes rekel: »Strah me je in trepetam.«
22. Nasprotno, približali ste se gori Síonu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov,
23. slovesnemu zboru prvorojencev, ki so zapisani v nebesih in Bogu, sodniku vseh, in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost,
24. sredniku nove zaveze Jezusu in krvi kropljenja, ki glasneje govori kakor Ábelova.
25. Glejte, da ne boste zavrnili njega, ki govori! Zakaj če niso ušli oni, ki so zavrgli tistega, ki je govoril na zemlji, bomo tem manj mi, če bi odklonili njega, ki govori iz nebes.
26. Njegov glas je takrat stresel zemljo, zdaj pa oznanja in pravi: »Še enkrat bom stresel,« pa ne le »zemljo«, temveč tudi »nebo«.
27. »Še enkrat« pomeni, da bo spremenjeno to, kar se kot ustvarjeno lahko strese, da bi ostalo to, kar je trdno.
28. Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, se zahvaljujmo in Bogu v spoštljivem strahu služimo, kakor je njemu všeč.
29. Zakaj naš Bog je ogenj, ki prečiščuje.