1. Tudi prejšnja zaveza je sicer imela bogoslužna določila in pozemeljsko svetišče.
2. Postavljen je bil namreč prvi šotor, temu pravimo »Sveto«. V njem so bili svečnik, miza in daritveni hlebi.
3. Za drugim zagrinjalom pa je bil šotor, ki mu pravimo »Presveto«.
4. Imel je zlat kadilni oltar in skrinjo zaveze. Ta je bila z vseh strani obložena z zlatom. V njej je bila zlata posoda z mano in Aronova palica, ki je bila ozelenela, in tabli zaveze.
5. Nad njo sta bila kêruba veličastva, ki sta razprostirala krila nad spravnim pokrovom. Toda o tem zdaj ne bomo na drobno govorili.
6. To je torej urejeno tako: v prvi šotor stopajo duhovniki vedno, ko opravljajo bogoslužje,
7. v drugega pa enkrat na leto samo véliki duhovnik, pa ne brez krvi, ki jo daruje za svoje prestopke in za prestopke ljudstva.
8. S tem Sveti Duh razodeva, da pot v svetišče še ni odprta, dokler še stoji prvi šotor,
9. kar je podoba za sedanji čas. V njem se namreč darujejo darovi in daritve, ki pa ne morejo tistega, ki službo opravlja, narediti popolnega v vesti,
10. ker gre le za jedi in pijače in razna umivanja, pač za zunanje obrede, ki so veljali do popolne ureditve.
11. Kristus pa je prišel kot véliki duhovnik prihodnjih dobrin. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami in ni od tega sveta,
12. je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo in dosegel večno odrešenje.
13. Zakaj če kri kozlov in volov in potresanje z juničjim pepelom omadeževane očiščuje glede zunanje čistosti,
14. koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu!
15. Zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odrešenje od pregreh v prejšnji zavezi, tisti, ki so poklicani, dosegli obljubo večne dediščine.
16. Kjer je namreč oporoka, mora biti dokazana oporočnikova smrt.
17. Oporoka je namreč veljavna po smrti in nima nobene veljave, dokler oporočnik živi.
18. Zato tudi prejšnja zaveza ni stopila v veljavo brez krvi.
19. Ko je namreč Mojzes oznanil vsemu ljudstvu vse zapovedi, kakor so v postavi, je vzel kri juncev in kozlov z vodo, zraven še škrlatno rdečo volno in hizóp, pokropil knjigo in vse ljudstvo
20. in rekel: To je »kri zaveze, ki jo je Bog sklenil z vami«.
21. Prav tako je s krvjo pokropil tudi šotor in vse bogoslužno orodje.
22. In po postavi se skoraj vse očiščuje s krvjo in brez prelivanja krvi ni odpuščanja.
23. Če je treba torej že podobe nebeških reči očiščevati s takimi daritvami, je treba nebeške reči same z boljšimi daritvami, kakor so one.
24. Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka in bi bilo le podoba pravega, ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred božjim obličjem,
25. tudi ne, da bi sebe večkrat daroval, kakor véliki duhovnik hodi v svetišče vsako leto s tujo krvjo.
26. Če bi bilo tako, bi bil moral od začetka sveta večkrat trpeti. Tako pa se je prikazal enkrat ob koncu časov in odpravil greh, s tem da je daroval sebe.
27. Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba,
28. tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se ne bo prikazal zaradi greha, temveč kot zveličar tistim, ki ga pričakujejo.