1. Poglavitno pri tem, o čemer govorimo, pa je tole: takšnega vélikega duhovnika imamo, ki je sédel na desno prestola veličanstva v nebesih in
2. je služabnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek.
3. Vsak véliki duhovnik je namreč postavljen zato, da v dar prinaša darove in daritve. Zato mora on tudi kaj imeti, da bo daroval.
4. Ko bi bil torej Kristus na zemlji, niti ne bi bil duhovnik, ker so tu že taki, ki darujejo darove v skladu s postavo.
5. Toda ti služijo le podobi in senci tega, kar je v nebesih, kakor je bilo naročeno Mojzesu, ko je postavil šotor: »Glej,« pravi, »da boš naredil vse po podobi, ki ti je bila pokazana na gori!«
6. Dobil je torej toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, take, ki se opira na boljše obljube.
7. Ko bi bila namreč tista prva brez graje, ne bi iskali prostora za drugo.
8. Tako pa jih graja in pravi: »Glej, prišli bodo dnevi, govori Gospod, ko bom z Izraelovo in z Judovo hišo sklenil novo zavezo,
9. ne take, kakor je bila zaveza, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti tistega dne, ko sem jih prijel za roko, da bi jih popeljal iz egiptovske dežele. Ker se sami niso držali moje zaveze, tudi jaz nisem skrbel zanje, pravi Gospod.
10. To je namreč zaveza, ki jo bom po tistih dneh sklenil z Izraelovo hišo, pravi Gospod: Svoje postave bom dal v njihovega duha, v njihova srca jih bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo.
11. Nihče ne bo učil svojega rojaka, nihče svojega brata, govoreč: ‘Spoznaj Gospoda!’, ker me bodo poznali vsi, od najmlajšega do najstarejšega med njimi.
12. Milosten bom do njihovih krivic in njihovih grehov se ne bom več spominjal.«
13. S tem, da govori o »novi« zavezi, je prejšnjo razglasil za staro. Kar pa se stara in dozoreva, se bliža koncu.