11. Greh, ki je ob zapovedi dobil povod, me je namreč prevaral in me prek nje usmrtil.
12. Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra.
13. Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt? Nikakor ne. Pač pa je to postal greh. Da bi se izkazal kot greh, mi je po tem, kar je dobro, povzročil smrt. Zaradi zapovedi naj bi se greh pokazal v svoji čezmerni grešnosti.
14. Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu.
15. Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim.
16. Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra.
17. Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.
18. Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; zakaj dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni.
19. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.
20. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.
21. V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo.
22. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z božjo postavo,
23. v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega razuma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih.
24. Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil tega telesa, ki je zapisano smrti?
25. Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Potemtakem z razumom služim božji postavi, z mesom pa postavi greha.