6. Ko pa je sonce vzšlo, je ovenelo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo.
7. Drugo je padlo med trnje in trnje je zraslo ter ga zadušilo.
8. Drugo je padlo na dobro zemljo in dajalo sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega.
9. Kdor ima ušesa, naj posluša!«
10. Tedaj so pristopili učenci in ga vprašali: »Zakaj jim govoriš v prilikah?«
11. Odgovoril jim je: »Vam je dano razumeti skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano.
12. Kdor ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima.
13. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo; poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.
14. Tako se spolnjuje nad njimi Izaijeva prerokba: ‘Napeto boste poslušali, pa ne boste razumeli, strme boste gledali, pa ne boste videli;
15. otopelo je namreč srce temu ljudstvu, da težkó posluša in zapira oči, da ne bi videlo in ne bi slišalo in v srcu ne razumelo ter se ne spreobrnilo, in ga jaz ne bom ozdravil.’
16. Srečne pa vaše oči, ker vidijo, in vaša ušesa, ker slišijo!
17. Zakaj resnično vam povem: veliko prerokov in pravičnih je želelo videti, kar gledate vi, pa niso videli; in slišati, kar poslušate vi, pa niso slišali.«
18. »Vi torej poslušajte pomen prilike o sejavcu.
19. K vsakemu, ki posluša besedo o kraljestvu in je ne razume, pride hudobni duh in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. To je seme, ki je vsejano kraj pota.
20. Katero je vsejano na kamnita tla, je tisti, ki besedo posluša in jo takoj z veseljem sprejme,
21. nima pa v sebi korenine in je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, takoj klone.