21. nima pa v sebi korenine in je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, takoj klone.
22. Katero je vsejano med trnje, je tisti, ki besedo posluša, toda posvetne skrbi in zapeljivost bogastva mu zadušijo besedo in ostane brez sadu.
23. Katero pa je vsejano v dobro zemljo, je tisti, ki besedo posluša in jo tudi razume. Ta seveda obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«
24. Dodal jim je še drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi.
25. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel.
26. Ko je setev zrasla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka.
27. Tedaj so prišli hlapci h gospodarju in mu rekli: ‘Gospod, ali nisi vsejal dobrega semena na svoji njivi? Odkod torej ljuljka?’
28. Odgovoril jim je: ‘Sovražen človek je to storil.’ Hlapci pa so rekli: ‘Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?’
29. ‘Nikakor,’ je dejal, ‘da morda pobiraje ljuljko ne izrujete z njo vred tudi pšenice.
30. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob žetvi pa porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo; pšenico pa spravite v mojo žitnico.’«
31. Še drugo priliko jim je navedel: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi.
32. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor druga povrtnina in postane drevo, tako da ptice priletijo izpod neba in gnezdijo na njegovih vejah.«