12. Kdor ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima.
13. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo; poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.
14. Tako se spolnjuje nad njimi Izaijeva prerokba: ‘Napeto boste poslušali, pa ne boste razumeli, strme boste gledali, pa ne boste videli;
15. otopelo je namreč srce temu ljudstvu, da težkó posluša in zapira oči, da ne bi videlo in ne bi slišalo in v srcu ne razumelo ter se ne spreobrnilo, in ga jaz ne bom ozdravil.’
16. Srečne pa vaše oči, ker vidijo, in vaša ušesa, ker slišijo!
17. Zakaj resnično vam povem: veliko prerokov in pravičnih je želelo videti, kar gledate vi, pa niso videli; in slišati, kar poslušate vi, pa niso slišali.«
18. »Vi torej poslušajte pomen prilike o sejavcu.
19. K vsakemu, ki posluša besedo o kraljestvu in je ne razume, pride hudobni duh in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. To je seme, ki je vsejano kraj pota.
20. Katero je vsejano na kamnita tla, je tisti, ki besedo posluša in jo takoj z veseljem sprejme,
21. nima pa v sebi korenine in je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, takoj klone.
22. Katero je vsejano med trnje, je tisti, ki besedo posluša, toda posvetne skrbi in zapeljivost bogastva mu zadušijo besedo in ostane brez sadu.
23. Katero pa je vsejano v dobro zemljo, je tisti, ki besedo posluša in jo tudi razume. Ta seveda obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«
24. Dodal jim je še drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi.
25. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel.
26. Ko je setev zrasla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka.
27. Tedaj so prišli hlapci h gospodarju in mu rekli: ‘Gospod, ali nisi vsejal dobrega semena na svoji njivi? Odkod torej ljuljka?’
28. Odgovoril jim je: ‘Sovražen človek je to storil.’ Hlapci pa so rekli: ‘Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?’
29. ‘Nikakor,’ je dejal, ‘da morda pobiraje ljuljko ne izrujete z njo vred tudi pšenice.
30. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob žetvi pa porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo; pšenico pa spravite v mojo žitnico.’«