10. sam pa je z učenci takoj stopil v čoln in se odpeljal v dalmanútske kraje.
11. Tedaj so prišli farizeji in začeli razpravljati z njim. Skušali so ga in zahtevali od njega znamenje z neba.
12. Iz dna duše je vzdihnil in rekel: »Kaj, ta rod zahteva znamenje? Resnično vam povem: temu rodu ne bo dano znamenje.«
13. In pustil jih je, spet stopil v čoln ter odplul na drugo stran jezera.
14. Pozabili so vzeti kruh; v čolnu so imeli en sam hleb s seboj.
15. Opominjal jih je: »Pazíte, varujte se kvasa farizejev in Heródovega kvasa.«
16. Oni pa so se med seboj menili, da nimajo kruha.
17. Spoznal je to in jim rekel: »Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? Ali imate srce zaslepljeno?
18. Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite. Se ne spominjate,
19. ko sem razlomil pet hlebov med pet tisoč, koliko polnih košev ostankov ste nabrali?« Rečejo mu: »Dvanajst.«
20. »In ko sem jih razlomil sedem med štiri tisoč, koliko polnih košar ostankov ste nabrali?« Rečejo mu: »Sedem.«
21. Tedaj jim je rekel: »Mar še ne uvidite?«
22. Dospejo v Betsájdo. Privedejo mu slepega in ga prosijo, da bi se ga dotaknil.
23. Prijel je slepega za roko in ga povedel iz vasi. Nato mu je s slino omočil oči, položil nanj roke in ga vprašal: »Vidiš kaj?«
24. Slepi se je ozrl kvišku in rekel: »Zaznavam ljudi, kakor da bi drevesa hodila okrog.«
25. Nato mu je še enkrat položil roke na oči in je spregledal. Ozdravel je in vse razločno videl.