3. »Poslušajte! Sejavec je šel sejat.
4. Pri sejanju je nekaj semena padlo kraj pota. Priletele so ptice in ga pozobale.
5. Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje.
6. Ko je bilo sonce visoko, je ovenelo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo.
7. Spet drugo je padlo med trnje. Trnje je zraslo in ga zadušilo, da ni obrodilo sadu.
8. Spet drugo je padlo na dobro zemljo, raslo, se množilo in dajalo sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.«
9. Dodal je še: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«
10. Ko je bil na samem, so ga tisti, ki so se z dvanajsterimi zadrževali okrog njega, vprašali, kaj pomenijo prilike.
11. Rekel jim je: »Vam je dana skrivnost božjega kraljestva; tistim, ki so zunaj, pa se vse daje v prilikah,
12. da strme gledajo, pa ne vidijo, in napeto poslušajo, pa ne razumejo, da se ne spreobrnejo in se jim ne odpusti.«
13. In jim reče: »Te prilike ne razumete? Kako boste potem razumeli vse druge prilike?
14. Sejavec seje besedo.
15. Ljudje, pri katerih se beseda seje kraj pota, so tisti, ki sicer slišijo, toda brž pride satan in izruje vanje vsejano besedo.
16. Posejani na kamnita tla so tisti, ki besedo z veseljem sprejmejo, takoj ko jo slišijo,
17. nimajo pa v sebi korenine, ampak so nestanovitni. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, takoj klonejo.
18. Spet drugi so seme, vsejano med trnje. To so tisti, ki besedo poslušajo,
19. toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in druga poželenja se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da ostanejo brez sadu.