30. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo.’
31. Druga pa je: ‘Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.’ Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.«
32. Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj! Resnico si povedal: on je edini in ni drugega razen njega
33. in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umom in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor sam sebe je več kakor vse žgalne in druge daritve.«
34. Jezus je videl, da je pametno odgovoril, zato mu je rekel: »Nisi daleč od božjega kraljestva.« In nihče si ga ni upal še kaj vprašati.
35. Ko je Jezus učil v templju, je povzel besedo in rekel: »Kako morejo pismouki trditi, da je Kristus Davidov sin?
36. David sam je v Svetem Duhu dejal: ‘Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.’
37. David sam ga torej imenuje Gospoda. Kako more biti potem njegov sin?« In velika množica ga je rada poslušala.
38. Medtem ko je učil, je rekel: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo okrog v dolgih haljah in želijo, da jih pozdravljajo na trgih.
39. Hočejo imeti prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah.
40. Vdovam požirajo hiše, pri tem pa na videz pobožno opravljajo dolge molitve. Te bo zadela hujša obsodba.«
41. Sedèl je nasproti tempeljski zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar vanjo. Veliko bogatih je precéj vrglo.
42. Prišla je tudi uboga vdova in je vrgla dva bakrena kovanca, to je en kvadrant.
43. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično vam povem: ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.
44. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja; ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za svoje preživljanje.«