28. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje.
29. Vendar sta ga silila in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njima.
30. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in ga jima dal.
31. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.
32. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Sveto pismo?«
33. Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem in našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi.
34. Pripovedovali so jima: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.«
35. Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.
36. Ko so se oni o tem pogovarjali, je sam stopil mednje in jih pozdravil: »Mir vam bodi!«
37. Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha.
38. Rekel jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam oglašajo dvomi v srcu?
39. Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.«
40. Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge.
41. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?«
42. Ponudili so mu kos pečene ribe.
43. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel.
44. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas. Treba je, da se izpolni vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.«