20. Prežali so nanj. K njemu so poslali vohune, ki so se delali pravične, da bi ga ujeli v besedi, tako da bi ga lahko izročili oblastem in pristojnosti deželnega poglavarja.
21. Vprašali so ga: »Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš. Ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš božjo pot.
22. Ali smemo cesarju dajati davek ali ne?«
23. Spoznal je njihovo zvitost in jim rekel:
24. »Pokažite mi denar! Čigavo podobo in napis ima?« Odgovorili so: »Cesarjevo.«
25. Rekel jim je: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.«
26. Tako ga niso mogli pred ljudmi ujeti v besedi. Čudili so se njegovemu odgovoru in umolknili.
27. Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga:
28. »Učitelj, Mojzes nam je predpisal: ‘Če komu umrje brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame vdovo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.’
29. Bilo pa je sedem bratov. Prvi se je oženil in umrl brez otrok.
30. Nato je vdovo vzel drugi,
31. pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok.
32. Nazadnje je umrla tudi žena.