3. Oskrbnik pa si je mislil: ‘Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram.
4. Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.’
5. Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. Vprašal je prvega: ‘Koliko si dolžan mojemu gospodarju?’
6. Ta je rekel: ‘Sto mer olja.’ On pa mu je vêlel: ‘Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.’
7. Spet drugega je vprašal: ‘Koliko pa si ti dolžan?’ Rekel mu je: ‘Sto mernikov žita.’ Vêlel mu je: ‘Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.’
8. In gospodar je pohvalil nepoštenega oskrbnika, da je razumno ravnal, kajti ljudje tega sveta so do svojih vrstnikov razumnejši, kakor otroci luči.
9. Toda jaz vam pravim: pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.
10. Kdor je zanesljiv v najmanjši reči, bo zanesljiv tudi v veliki, kdor pa je nepošten v najmanjši, bo nepošten tudi v veliki.