35. Glej torej, ali ni morda luč, ki je v tebi, tema!
36. Če je namreč vse tvoje telo svetlo in ni noben njegov del v temi, bo vse tako svetlo kakor tedaj, ko te luč osvetljuje s svojimi žarki.«
37. Ko je to povedal, ga je neki farizej prosil, naj bi pri njem obedoval. Vstopil je in prisedel.
38. Ko je farizej to videl, se je čudil, da se pred jedjo ni umil.
39. Gospod pa mu je rekel: »Vi farizeji torej čistite kozarec in krožnik od zunaj, vaša notranjost pa je polna ropa in hudobije.
40. Kako ste nespametni! Ali ni tisti, ki je naredil zunanjost, naredil tudi notranjosti?
41. Dajte raje v miloščino to, kar je znotraj, in vam bo vse čisto.
42. Toda gorje vam, farizeji! Desetino dajete od mete in rutice in vsakovrstne zelenjave, zanemarjate pa pravico in božjo ljubezen. To bi bilo treba delati in onega ne opuščati.
43. Gorje vam, farizeji, ker imate radi prve sedeže v shodnicah in pozdrave na trgih!
44. Gorje vam, ker ste kakor grobovi, ki se ne vidijo, in ljudje hodijo po njih, ne da bi vedeli.«
45. Nekdo od učiteljev postave je posegel vmes in rekel: »Učitelj, s takim govorjenjem žališ tudi nas.«
46. Odgovoril je: »Gorje tudi vam, učitelji postave, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se teh bremen niti s prstom ne dotaknete!