4. Ko so domačini videli, kako mu žival visi od roke, so govorili med sabo: »Ta človek je gotovo morilec: rešil se je iz morja, zdaj pa mu Pravičnost ne pusti, da bi živel.«
5. Pavel pa je kačo stresel v ogenj, ne da bi se mu bilo kaj zgodilo.
6. Pričakovali so, da bo otekel ali da se bo hipoma zgrudil mrtev. Dolgo so čakali; nazadnje pa so videli, da se mu ni zgodilo nič hudega. Tedaj so spremenili svoje mnenje in govorili: »To je bog!«
7. V okolici tega kraja so bila zemljišča; njihov lastnik je bil prvak otoka, z imenom Públij. Ta nas je prijazno sprejel in nas gostil tri dni.
8. Públijev oče je prav tedaj ležal bolan, dajala sta ga mrzlica in griža. Pavel je prišel k njemu in molil, položil nanj roke in ga ozdravil.
9. Po tem dogodku so prihajali tudi drugi bolniki z otoka in bili so ozdravljeni.
10. Zato so nas obsipali z velikimi častmi in ob odhodu so nas oskrbeli z vsem, da ne bi trpeli pomanjkanja.
11. Po treh mesecih smo se odpeljali z ladjo, ki je prezimila na otoku; bila je iz Aleksandríje in je imela znamenja Dioskúrov.
12. Pripluli smo v Sirakúze, kjer smo ostali tri dni.
13. Od tam smo vzdolž obale jadrali v Région. Naslednji dan je začel pihati jug, tako da smo bili v dveh dneh že v Putéolih.
14. Tam smo našli brate; ti so nas povabili, naj ostanemo pri njih teden dni.In tako smo prišli v Rim.
15. Tamkajšnji bratje so slišali o nas, zato so nam prišli naproti do Apijevega Trga in do Treh Tavern. Ko jih je Pavel zagledal, se je zahvalil Bogu in zrasel mu je pogum.
16. Ko smo prišli v Rim, so Pavlu dovolili, da lahko stanuje zasebno z vojakom, ki ga je stražil.
17. Tri dni po tem je sklical judovske prvake. Ko so se zbrali, jim je rekel: »Jaz, bratje, nisem storil ničesar zoper svoj narod ali zoper šege naših očetov. In vendar so me v Jeruzalemu prijeli in me kot jetnika izročili Rimljanom.