1. Agrípa je rekel Pavlu: »Dovoljeno ti je, da govoriš o svoji zadevi.«Pavel je vzdignil roko in začel svoj zagovor:
2. »Mislim, da sem srečen, da se lahko zaradi vsega, kar mi Judje očitajo, danes zagovarjam pred tabo, kralj Agrípa,
3. ker temeljito poznaš vse judovske postave in sporna vprašanja. Zato te prosim, da me potrpežljivo poslušaš!
4. Vsi Judje vedo, kako sem živel od začetka, od svoje mladosti naprej, med svojim ljudstvom v Jeruzalemu.
5. Ker me že od prej poznajo, lahko potrdijo, če hočejo, da sem živel po naši najstrožji verski ločíni, kot farizej.
6. Zdaj pa stojim pred sodiščem zaradi upanja v obljubo, ki jo je Bog dal našim očetom.
7. Dvanajst naših rodov noč in dan časti Boga, ker vztrajno pričakujejo izpolnitev te obljube, mene pa Judje ravno zaradi tega upanja tožijo, o kralj.
8. Zakaj se vam zdi neverjetno, da Bog obuja mrtve?
9. Sam pri sebi sem mislil, da moram z vso močjo nasprotovati imenu Jezusa nazaréjca.
10. In to sem res počel v Jeruzalemu. S pooblastilom vélikih duhovnikov sem veliko svetih zapiral v ječe; in ko so jih pobijali, sem glasoval za to.
11. Po vseh shodnicah sem se pogosto znašal nad njimi in jih silil k bogokletstvu. Neizmerno sem divjal in jih preganjal celó po tujih mestih.«
12. »S takšnim namenom sem po pooblastilu vélikih duhovnikov in z njihovim dovoljenjem potoval tudi v Damask.