22. Dva izmed svojih sodelavcev, Timóteja in Erásta, je poslal v Makedonijo, sam pa je še nekaj časa ostal v provinci Aziji.
23. V tistem času je nastalo nemajhno razburjenje zaradi nauka.
24. Neki zlatar z imenom Demétrij je izdeloval srebrne odlitke Artémidinega templja in s tem omogočal rokodelcem čeden zaslužek.
25. Sklical je svoje sodelavce in druge, ki so se ukvarjali s takšno obrtjo, in jim rekel: »Možje! Dobro veste, da je naša dejavnost vir naše blaginje.
26. Zdaj pa vidite in slišite, kaj počenja ta Pavel: govori, da bogovi, ki jih naredi človeška roka, niso pravi bogovi. Posrečilo se mu je, da je s tem zavêdel že precéj ljudi, ne samó v Efezu, ampak skoraj v vsej provinci Aziji.
27. Toda nismo samó mi v nevarnosti, da pride naše delo na slab glas. Tudi tempelj vélike boginje Artémide bo izgubil veljavo. Ogrožena je veličina boginje, ki jo časti vsa naša provinca in ves obljudeni svet.«
28. Po teh besedah so kot pobesneli začeli vzklikati: »Mogočna je Artémida Efeška!«
29. V mestu je vse vrelo, trumoma so drveli v gledališče; s sabo so vlekli Makedonca Gaja in Aristárha, ki sta Pavla spremljala na njegovi poti.
30. Pavel je hotel nastopiti med množico, pa mu učenci niso pustili.
31. Tudi nekateri visoki provincialni uradniki, ki so mu bili naklonjeni, so mu poslali sporočilo in odsvetovali, da bi se napotil v gledališče.
32. Tam pa so kričali drug čez drugega, vladala je velika zmešnjava in večina sploh ni vedela, po kaj so prišli.
33. Nekateri iz množice so mislili, da je kriv Aleksander, ki so ga Judje potiskali pred sabo. Aleksander je dajal z roko znamenje, ker se je hotel zagovarjati pred množico.