14. Ko sta apostola Bárnaba in Pavel to slišala, sta raztrgala svoja oblačila, planila med množico
15. in zavpila: »Možje, kaj počenjate? Tudi midva sva samo človeka, ki čutiva podobno kakor vi. Oznanjava vam, da se morate obrniti proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar biva na njih.
16. V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota.
17. In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in srca napolnjeval z veseljem.«
18. S temi besedami sta komaj ubranila množicam, da jima niso opravile žrtvenih daritev.
19. Tedaj pa so prišli Judje iz Antiohíje in Ikónija; pridobili so množice ter kamenjali Pavla in ga odvlekli iz mesta, ker so mislili, da je mrtev.