43. Ko se je zbor razšel, je veliko Judov in pobožnih spreobrnjencev spremljalo Pavla in Bárnaba. Onadva pa sta se z njimi pogovarjala in jih spodbujala, naj vztrajajo v božji milosti.
44. Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo.
45. Ob pogledu na množice je Jude obšla nevoščljivost; ugovarjali so Pavlovim besedam in ga sramotili.
46. Tedaj sta Pavel in Bárnaba pogumno spregovorila: »Vam bi se morala najprej oznaniti božja beseda. Ker pa jo zavračate in sami sebe nimate za vredne večnega življenja, glejte, se obračava k poganom.
47. Tako nam je namreč naročil Gospod: ‘Postavil sem te za luč narodom, da prineseš odrešenje do skrajnih mej sveta.’«
48. Ob teh besedah so se pogani razveselili in poveličevali Gospodovo besedo; in tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero.
49. In Gospodova beseda se je širila po vsej deželi.
50. Medtem so Judje nahujskali pobožne in ugledne žene in mestne prvake; zanetili so preganjanje zoper Pavla in Bárnaba ter ju izgnali iz svoje dežele.
51. Onadva sta proti njim otresla prah s svojih nog in odpotovala v Ikónij,
52. njuni učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.