31. Več dni se je prikazoval tistim, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem; ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom.
32. In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom.
33. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa, kakor je zapisano v drugem psalmu: ‘Ti si moj sin, danes sem te rodil.’
34. Rekel je, da ga je obudil od mrtvih, ker noče, da bi se vrnil v trohnobo. In prav tako je rekel: ‘Zvesto vam bom izpolnil obljube, dane Davidu.’
35. Zato tudi drugje pravi: ‘Svojemu svetemu ne boš dal gledati trohnobe.’
36. David je s svojim rodom služil Bogu pri tem načrtu; umrl je in bil pokopan k očetom in spoznal je trohnobo.
37. Ta pa, ki ga je Bog obudil, ni videl trohnobe.
38. Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov.
39. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi.
40. Glejte torej, da ne pride na vas, kar je napovedano po prerokih:
41. ‘Ozrite se, zaničevalci, čudíte se in izginite! Zakaj opravil bom delo v vaših dneh – če bi vam kdo o tem delu pripovedoval, ne bi verjeli.’«
42. Ob odhodu so ju prosili, naj jim prihodnjo soboto spregovorita o pomenu teh besed.
43. Ko se je zbor razšel, je veliko Judov in pobožnih spreobrnjencev spremljalo Pavla in Bárnaba. Onadva pa sta se z njimi pogovarjala in jih spodbujala, naj vztrajajo v božji milosti.
44. Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo.
45. Ob pogledu na množice je Jude obšla nevoščljivost; ugovarjali so Pavlovim besedam in ga sramotili.
46. Tedaj sta Pavel in Bárnaba pogumno spregovorila: »Vam bi se morala najprej oznaniti božja beseda. Ker pa jo zavračate in sami sebe nimate za vredne večnega življenja, glejte, se obračava k poganom.