1. Take obljube torej imamo, predragi. Zato se očistimo vseh človeških madežev in madežev duha in v božjem strahu dopolnjujmo svoje posvečenje!
2. Imejte srce za nas! Nikomur nismo storili krivice, nikomur nismo naredili škode, nikogar nismo prevarali.
3. Tega ne pravim zato, da bi vas obsojal, saj sem že prej povedal, da ste z mojim srcem povezani na življenje in smrt.
4. Silno zaupam v vas, zelo sem ponosen zaradi vas. Pri vsej svoji stiski sem poln tolažbe in prekipevajočega veselja.
5. Tudi po prihodu v Makedonijo nismo imeli nobenega pokoja. Na vse načine nas je tlačilo: zunaj boji, znotraj strah.
6. Toda Bog tolaži potrte in potolažil nas je s Titovim prihodom,
7. pa ne le z njegovim prihodom, marveč tudi s tolažbo, ki ste mu jo dali vi. Pripovedoval nam je namreč o vašem hrepenenju, o vaši žalosti in o vaši vnemi zame. In tako sem bil še bolj vesel.
8. Čeprav sem vas s prejšnjim pismom užalostil, mi tega ni žal … Čeprav mi je bilo hudo – vidim namreč, da vas je tisto pismo vsaj za nekaj časa užalostilo –