7. Ko vas vzgaja, zdržite, ker Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi vzgajal!
8. Če ne bi bili kaznovani, kar ni bilo prihranjeno nikomur, tedaj bi bili vi nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi.
9. Še več, naše telesne očete smo imeli za vzgojitelje, pa smo jih spoštovali. Mar se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duš in tako imeli življenje?
10. Oni so namreč vzgajali le za nekaj dni, in to po trenutni presoji, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti.
11. Nobeno vzgajanje pa v tistem hipu ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki so šli skozi njegovo šolo, sad miru in pravičnosti.
12. Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in
13. za svoje noge napravite ravne steze, da se ne bo to, kar šepa, izvinilo, marveč raje ozdravelo.
14. Prizadevajte si za mir z vsemi in za svetost. Brez nje nihče ne bo videl Gospoda.
15. Pazíte, da kdo ne bo zamudil božje milosti, da ne bo pognala kaka grenka korenina, povzročila zmede in mnogih okužila.
16. Nihče naj ne bo pokvarjen ali posvetnjaški, kakor Ézav, ki je za eno jed prodal pravice svojega prvorojenstva.
17. Saj veste, da je bil tudi po tem, ko je želel doseči blagoslov, zavržen. Ni namreč našel poti za spreobrnjenje, čeprav ga je iskal v solzah.
18. Niste se namreč približali kakšni otipljivi stvari, plamenečemu ognju, mraku, temi, viharju,
19. ne donenju trobente ne grmenju besed. Tisti, ki so jih poslušali, so prosili, naj jim ne bi bilo treba več poslušati besed.
20. Niso namreč mogli prenesti tega ukaza: »Tudi če se žival dotakne gore, jo je treba kamnati.«
21. Ta prizor je bil tako strašen, da je Mojzes rekel: »Strah me je in trepetam.«
22. Nasprotno, približali ste se gori Síonu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov,
23. slovesnemu zboru prvorojencev, ki so zapisani v nebesih in Bogu, sodniku vseh, in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost,