24. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki je uresničeno, pa ni več upanje; kdo bo upal to, kar že vidi.
25. Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.
26. Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kaj je treba prositi, toda sam Duh prosi za nas z nedopovedljivim zdihovanjem.
27. In on, ki preiskuje srca, vé, kaj namerava Duh: saj prosi za svete, v skladu z božjo voljo.
28. Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.
29. Zakaj tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo podobni njegovemu Sinu, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati.
30. Tiste, ki jih je vnaprej določil, pa je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.
31. Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas?
32. On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega?