23. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa.
24. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki je uresničeno, pa ni več upanje; kdo bo upal to, kar že vidi.
25. Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.
26. Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kaj je treba prositi, toda sam Duh prosi za nas z nedopovedljivim zdihovanjem.
27. In on, ki preiskuje srca, vé, kaj namerava Duh: saj prosi za svete, v skladu z božjo voljo.
28. Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.