22. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.
23. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa.
24. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki je uresničeno, pa ni več upanje; kdo bo upal to, kar že vidi.
25. Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.
26. Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kaj je treba prositi, toda sam Duh prosi za nas z nedopovedljivim zdihovanjem.