10. Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi opravičenja.
11. In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.
12. Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu.
13. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z duhom morite dela telesa, boste živeli.
14. Zakaj vsi, ki se dajo voditi božjemu Duhu, so božji sinovi.
15. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!«
16. Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo božji otroci.
17. Če smo pa otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.
18. Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.
19. Zakaj stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju božjih sinov.
20. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo minljivosti, in sicer ne po svoji volji, ampak po volji njega, ki ga je podvrgel, a vendar v upanju:
21. da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo poveličanih božjih otrok.
22. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.