1. Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost?
2. Nikakor ne. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem?
3. Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt?
4. S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus po veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja.
5. Če smo namreč njemu postali podobni v njegovi smrti, mu bomo tudi pridruženi v njegovem vstajenju.
6. Dobro vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu.
7. Zakaj kdor je umrl, je osvobojen greha.
8. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli,
9. saj vemo, da Kristus, potem ko je vstal od mrtvih, več ne umrje; smrt nad njim nima več oblasti.
10. Zakaj smrt, ki jo je za greh pretrpel, je pretrpel enkrat za vselej; življenje pa, ki ga živi, živi Bogu.
11. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.
12. Zatorej naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem.
13. Ne izročajte svojih udov grehu, da bi postali orožje zla, marveč izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orožje pravičnosti.
14. Zakaj greh ne bo več gospodoval nad vami, saj ne živite pod postavo, ampak pod milostjo.