4. Kdor dela, temu se plačilo ne daje kot dar, ampak kot dolžno izplačilo.
5. Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera prišteva v pravičnost.
6. Tako tudi David blagruje človeka, ki mu Bog prišteva pravičnost ne glede na dela:
7. »Blagor tistim, ki so jim hudobije odpuščene in njihovi grehi pokriti;
8. blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva greha.«
9. Se torej blagrovanje nanaša na tistega, ki je obrezan, ali tudi na tistega, ki je neobrezan? Pravimo namreč: »Vera je bila Abrahamu všteta v pravičnost.«
10. Kako mu je bila torej všteta? Ko je bil obrezan ali ko je bil neobrezan? Ne, ko je bil obrezan, temveč ko je bil neobrezan.
11. Saj je znamenje obreze dobil kot pečat pravičnosti, ta pa je izvirala iz vere, ki jo je bil prejel, ko je bil še neobrezan. To pa zato, da bi postal oče vseh neobrezanih, ki verujejo, da bi se pravičnost prisodila tudi njim.
12. Obenem pa naj bi postal tudi oče obrezanih, in sicer tistih, ki niso samo obrezani, temveč tudi hodijo po stopinjah vere, ki jo je imel naš oče Abraham, preden je bil obrezan.
13. Zakaj obljuba, ki je bila dana Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bodo dediči sveta, ni bila dana zaradi postave, ampak zaradi pravičnosti, ki izvira iz vere.