7. Zakaj nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase.
8. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; če pa umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi.
9. Zakaj Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim.
10. In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred božji sodni stol.
11. Zakaj pisano je: »Kakor je res, da živim, pravi Gospod, se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga.«
12. Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi.
13. Zatorej nehajmo soditi drug drugega. Rajši pazíte na to, da ne boste bratu v spotiko ali v pohujšanje.
14. Vem in sem prepričan v Gospodu Jezusu, da ni nič sámo na sebi nečisto; a če kdo misli, da je kaj nečisto, je zanj nečisto.
15. Če je torej tvoj brat vznemirjen zaradi tega, kar ješ, ne ravnaš več v skladu z ljubeznijo. Nikar ne pogubljaj s svojo jedjo človeka, za katerega je Kristus umrl!
16. Naj se torej nikakor ne jemlje čast dobrini, ki vam je dana.
17. Zakaj božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.
18. Kdor namreč s tem služi Kristusu, je všeč Bogu in spoštovan pri ljudeh.
19. Prizadevajmo si torej za to, kar je v prid míru in medsebojni spodbudi.
20. Nikar ne razdiraj božjega dela zaradi jedi! Vse stvari so sicer čiste, vendar pa je slabo za človeka, če z jedjo koga pohujšuje.
21. Zato je dobro ne jesti mesa niti piti vina niti delati karkoli, ob čemer se utegne tvoj brat pohujšati.
22. Prepričanje, ki ga imaš iz vere glede jedi, ohrani zase pred Bogom. Blagor tistemu, ki ne obsoja sam sebe v tem, za kar se je odločil.
23. Kdor pa jé v dvomu, je obsojen, če jé, ker tega ne dela iz prepričanja. Karkoli pa ne izvira iz prepričanja, je greh.