8. Kaj torej pravi? »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu;«namreč beseda vere, ki jo oznanjamo.
9. Zakaj če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.
10. S srcem namreč verujemo, da bi prišli do opravičenja, z usti pa izpovedujemo vero, da bi prišli do zveličanja.
11. Saj pravi Sveto pismo: »Kdorkoli vanj veruje, ne bo osramočen.«
12. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, zakaj isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo.
13. In res: »Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo zveličan.«
14. Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca?
15. In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: »Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrem!«
16. Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: »Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju?«
17. Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa posredovanje Kristusove besede.
18. Sprašujem: mar niso slišali? O, pač! »Njihov glas se je razlegal po vsej zemlji in njihove besede do skrajnih mejá sveta.«
19. Vendar sprašujem: morda Izrael ni razumel? Mojzes je prvi, ki pravi: »Storil bom, da boste ljubosumni na narod, ki ni narod, da se boste jezili na nerazumno ljudstvo.«
20. Izaija si celo upa reči: »Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se njim, ki niso spraševali po meni.«
21. O Izraelu pravi: »Ves dan sem stegoval svoje roke proti neposlušnemu in upornemu ljudstvu.«