1. Bratje, hrepenenje mojega srca in moja prošnja k Bogu veljata njim, da bi se zveličali.
2. Saj jim priznam, da so goreči za božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju.
3. Ker namreč niso poznali božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili božji pravičnosti.
4. Zakaj konec postave je Kristus, zato se daje pravičnost vsakomur, ki veruje.
5. Mojzes namreč takole opisuje pravičnost, ki je iz postave: »Človek, ki se ravna po njej, bo živel od nje.«
6. Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: »Ne govôri v svojem srcu: ‘Kdo se bo povzpel v nebesa?’ To pomeni pripeljal dol Kristusa.
7. Ali: ‘Kdo se bo spustil v podzemlje?’ To pomeni pripeljal Kristusa nazaj od mrtvih.«
8. Kaj torej pravi? »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu;«namreč beseda vere, ki jo oznanjamo.
9. Zakaj če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.
10. S srcem namreč verujemo, da bi prišli do opravičenja, z usti pa izpovedujemo vero, da bi prišli do zveličanja.
11. Saj pravi Sveto pismo: »Kdorkoli vanj veruje, ne bo osramočen.«
12. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, zakaj isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo.
13. In res: »Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo zveličan.«
14. Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca?
15. In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: »Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrem!«