1. Tedaj pridejo k Jezusu farizeji in pismouki iz Jeruzalema in rekó:
2. »Zakaj tvoji učenci prestopajo izročila starih? Ne umivajo si namreč rok pred jedjo.«
3. Odgovoril jim je: »Zakaj pa vi prestopate božjo zapoved zavoljo svojega izročila?
4. Bog je namreč zapovedal: ‘Spoštuj očeta in mater’ in ‘Kdor preklinja očeta ali mater, naj umrje!’
5. Vi pa pravite: ‘Kdor reče očetu ali materi: Kar vam jaz dolgujem, sem namenil za dar templju,
6. mu ni treba več spoštovati svojega očeta.’ Tako ste razvrednotili božjo besedo zavoljo svojega izročila.
7. Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija:
8. ‘To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene.
9. Zaman me častijo, ker učijo človeški nauk in zapovedi.’«
10. Takrat je poklical k sebi množico in rekel: »Poslušajte in umejte!
11. Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to ga omadežuje.«
12. Tedaj so prišli učenci in mu rekli: »Ali veš, da so se farizeji spotikali nad tvojimi besedami?«
13. Odgovoril je: »Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena.
14. Pustite jih! Slepi so in slepe vodijo. Če pa slepi vodi slepega, oba padeta v jamo.«
15. K temu se je oglasil Peter in mu rekel: »Razlôži nam to priliko.«
16. Rekel je: »Kaj tudi vi še vedno ne umevate?
17. Ali ne razumete, da gre vse, kar prihaja v usta, v želodec in se izloča v blato?
18. Kar pa prihaja iz ust, pride iz srca, in to omadežuje človeka.
19. Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletvine.
20. To je tisto, kar omadežuje človeka, jesti z neumitimi rokami pa ga ne omadežuje.«
21. Jezus je zapustil tisti kraj in se umaknil v tirsko in sídonsko pokrajino.
22. Iz tistih krajev je prišla kanaánska žena in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo muči hudi duh.«
23. Vendar ji ni odgovoril niti z besedo. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami!«
24. Odgovoril je: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.«
25. Pririnila se je do njega, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!«
26. Povzel je besedo in rekel: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.«
27. Ona pa je odvrnila: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.«
28. Nato ji je Jezus rekel: »O žena, kako velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.
29. Jezus se je odpravil naprej in prišel h Galilejskemu jezeru. Šel je na goro in tam sédel.
30. Tedaj so prišle k njemu velike množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, kruljave, neme in še veliko drugih. Položili so jih pred njegove noge in jih je ozdravil,
31. tako da se je množica čudila, ko je gledala, kako nemi govorijo, se kruljavi zravnavajo, hromi hodijo, slepi vidijo, in je počastila Izraelovega Boga.
32. Jezus je poklical k sebi svoje učence in rekel: »Ljudje se mi smilijo, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da na poti ne opešajo.«
33. Učenci mu rečejo: »Kje naj v puščavi vzamemo toliko kruha, da nasitimo táko množico?«
34. Jezus jih vpraša: »Koliko hlebov imate?« Dejali so: »Sedem in nekaj ribic.«
35. Tedaj je vêlel množici, naj séde po tleh.
36. Vzel je tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, jih razlomil ter dajal učencem, učenci pa množicam.
37. Vsi so jedli in se nasitili. Od ostalih koščkov so nabrali sedem polnih košar.
38. Teh pa, ki so jedli, je bilo štiri tisoč mož, brez žená in otrok.
39. Ko je množice odpustil, je stopil v čoln in prispel v magadánsko pokrajino.