18. Ko so to slišali véliki duhovniki in pismouki, so iskali priložnost, da bi ga pogubili. Bali pa so se ga, ker se je vse ljudstvo čudilo njegovemu nauku.
19. Ko se je zvečerilo, so odšli iz mesta.
20. Ko so šli navsezgodaj mimo tiste smokve, so opazili, da se je posušila do korenin.
21. Peter se spomni in mu reče: »Učitelj, poglej, smokva, ki si jo preklel, se je posušila.«
22. In Jezus jim reče: »Imejte vero v Boga!
23. Resnično vam povem: kdor reče tej gori: ‘Vzdigni se in se vrzi v morje’ in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo res zgodilo.
24. Zato vam pravim: za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, pa se vam bo spolnilo.
25. In kadar vstanete k molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, da vam tudi vaš oče, ki je v nebesih, odpusti vaše pregreške.
26. [Če pa vi ne odpustite, vam tudi vaš nebeški Oče ne bo odpustil vaših grehov.]«
27. In spet so prišli v Jeruzalem. Medtem ko je hodil po templju, so prišli k njemu véliki duhovniki, pismouki in starešine
28. in so ga vprašali: »S kakšno pravico to počenjaš? Kdo ti je dal oblast, da to delaš?«