12. Ko so šli naslednji dan iz Betánije, je postal lačen.
13. Od daleč je zagledal smokvino drevo, ki je imelo listje. Šel je pogledat, če bi morda kaj našel na njem. Prišel je do njega, pa ni našel drugega kot listje; ni bil namreč čas za smokve.
14. Tedaj mu je rekel: »Naj od tebe nikoli več nihče ne jé sadu!« In njegovi učenci so to slišali.
15. Ko so prišli v Jeruzalem, je šel v tempelj. Začel je izganjati tiste, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stojnice
16. in ni pustil, da bi kdo kaj nesel skozi tempelj.
17. Učil je in jim rekel: »Ali ni pisano ‘Moja hiša naj bo hiša molitve za vse narode,’vi ste pa iz nje naredili jamo razbojnikov!«
18. Ko so to slišali véliki duhovniki in pismouki, so iskali priložnost, da bi ga pogubili. Bali pa so se ga, ker se je vse ljudstvo čudilo njegovemu nauku.
19. Ko se je zvečerilo, so odšli iz mesta.
20. Ko so šli navsezgodaj mimo tiste smokve, so opazili, da se je posušila do korenin.
21. Peter se spomni in mu reče: »Učitelj, poglej, smokva, ki si jo preklel, se je posušila.«
22. In Jezus jim reče: »Imejte vero v Boga!
23. Resnično vam povem: kdor reče tej gori: ‘Vzdigni se in se vrzi v morje’ in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo res zgodilo.
24. Zato vam pravim: za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, pa se vam bo spolnilo.
25. In kadar vstanete k molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, da vam tudi vaš oče, ki je v nebesih, odpusti vaše pregreške.
26. [Če pa vi ne odpustite, vam tudi vaš nebeški Oče ne bo odpustil vaših grehov.]«
27. In spet so prišli v Jeruzalem. Medtem ko je hodil po templju, so prišli k njemu véliki duhovniki, pismouki in starešine